Kolesarjenje, še posebej po manj prometnih cestah ali celo pešpoteh (kjer je to dovoljeno), me že od nekdaj privlači. Bolj kot dolge ure prebite na kolesarskem sedežu, me mikajo krajše, a čim bolj zanimive, ture. Zato se do izhodišča (kadar uspem najti prevoznika) večkrat pripeljem z avtomobilom in potem prekolesarim večji ali manjši krog. Kar nekaj časa že zbiram pogum za spust po kakšni zahtevnejši progi. Ko sem izvedela za privlačno središče gorskega kolesarjenja na Rogli, sem se takoj navdušila za obisk. Privlačno gozdnato planoto sem doslej poznala kot pohodniški in smučarski paradiž. Ko pa sem zagledala poligon, namenjenega utrjevanju veščin gorskega kolesarjenja, sem spoznala, da Rogla nudi še veliko več. Bike park poleg poligona obsega še šest različno zahtevnih kolesarskih prog z ovirami in skoki za adrenalinske spuste, ki skupaj merijo več kot sedem kilometrov. Najlepše pri vsem skupaj pa je, da se lahko po divjem spustu na izhodišče vrneš s sedežnico! Sedeži imajo namreč pritrjene posebne nosilce, na katere je mogoče varno obesiti kolo.
Brez pravih izkušenj sem se odločila, da osnovno znanje za kolesarski spust po gozdnih poteh pridobim na poligonu. V kolesarskem središču sem si lahko izposodila vrhunsko gorsko kolo (downhill) in zaščitno opremo s čelado. V družbi prijaznega in predvsem potrpežljivega inštruktorja sem hitro osvojila osnovne stoječe položaje na kolesu, potem pa je sledil spopad s poligonom. Sestavljajo ga različne lesene ovire in ovinki z nagibom (banda). Na koncu pa moramo premagati še gugalnico v obliki dolge deske. Na prvi pogled lahka naloga se je izkazala za kar naporno. Še posebne težave so mi povzročali ovinki, z gugalnico pa sem imela presenetljivo še najmanj težav. Ura treninga je minila nenavadno hitro. Vožnja in nekaj lažjih padcev pa me je pošteno utrudila in sem zato zahtevnejši spust v dolino raje prestavila na naslednji obisk tudi zaradi razmočenega terena, saj je pred tem več dni močno deževalo. Želela pa sem vsaj malo preizkusiti na novo pridobljeno znanje in zato sem se odpravila do nekaj kilometrov oddaljenih Lovrenških jezer. Do njih vodi več poti in tudi ne prehudo razrit kolovoz. Pohodniki za pot v eno smer potrebujejo poldrugo uro časa, s kolesom pa sem vključno s postanki uspela priti v dobre pol ure. Pot je pretežno ravna, le zadnji del predstavlja zmerna strmina. Priznam, da je nisem uspela prekolesariti v celoti. Malo tudi zato, ker so me k premoru zvabile borovnice in brusnice, za gobami pa sem žal zaman oprezala.
Lovrenška jezera so nastala na značilnem pohorskem šotnem barju. Jezerske kotanje so oblikovali neprestano rastoči šotni mahovi, z vodo pa so jih napolnile padavine, saj jezerca nimajo pritokov. Paziti je treba, da ne stopamo na mehko barje, saj se pod težo hitro ugrezne. Na majhnem območju lahko občudujemo kar 21 jezerc. Med njimi vodi urejena pot iz brun, saj je šotno barje zelo občutljivo. Pokrajino si je najlažje ogledati iz razglednega stolpa. Kolo je treba pustiti pred zamočvirjenim predelom. Lesene poti so ozke in neprimerne za kolesarjenje.
Rogla ponuja še obilo drugih poti, ki so primerne za pohodnike, mnoge pa tudi za kolesarje. Ena izmed najkrajših in najbolj obiskanih vodi od hotela Planja do dobre pol ure oddaljenega razglednega stolpa. Na trideset metrov visoki stolp se je vredno povzpeti, saj se z njega odpirajo čudoviti razgledi daleč naokoli. Ob jasnem vremenu lahko vidiš celo Triglav. Kratka in hkrati poučna je tudi Škratova pot, ki vodi tu mimo. Krožna pot se začne pri hotelu Planja, zanjo pa potrebujemo dobro uro časa. Pot označuje prikupen pohorski škrat, informativne table pa opozarjajo na naravne posebnosti. V dobri uri se lahko spustimo tudi do Koče na Pesku, kamor se je sicer mogoče pripeljati z avtomobilom. Koča na Pesku je eden najbolj obiskanih kotičkov tega dela Pohorja. Tu se ustavljajo tako izletniki, kot pohodniki, kolesarji in smučarji.
Tudi zimska pravljica
Turistično rekreativno središče Rogla, si je nadelo ime po istoimenskem, 1517 metrov visokem, gozdnatem vrhu v bližini. Smučišča se razprostirajo v neposredni bližini. Travnata podlaga omogoča ugodno smuko že na tanki snežni odeji. Toda ker so zime muhaste, so na Rogli poskrbeli tudi za umetno zasneževanje. Tako običajno nudijo prijetno smuko vse od decembra pa do aprila. Raznovrstna smučišča omogočajo snežne užitke tako začetnikom kot zahtevnim smučarjem, položnejši tereni pa omogočajo ureditev tekaških prog. Na svoj račun pa lahko pridejo tudi ljubitelji deskanja, katerim je namenjen poseben poligon. Ljubitelji sankanja si lahko privoščijo spuste na zimsko letnem sankališču Zlodejevo. Po kovinskih tirih med smrekami se je mogoče spustiti s posebnimi sanmi. Primerne so tudi za najmlajše, saj se lahko spuščajo skupaj s starejšim spremljevalcem. Pot nazaj na vrh pa olajša sedežnica.
V slabem vremenu na Rogli še zdaleč ni čas za obupovanje. Številne možnosti za rekreacijo nudijo pokrita večnamenska igrišča, na katerih je mogoče igrati košarko, nogomet, rokomet, tenis in squash. Svojevrsten izziv mi je predstavljala plezalna stena. Na njej se lahko poizkusijo tako izkušeni plezalci, kot popolni začetniki. Za varnost in napotke seveda skrbi inštruktor. Tu je še bazen, v katerem se je prijetno razvajati ob večerih ali v primeru slabega vremena. V neposredni bližini bazena je mogoče obiskati še pester svet različnih savn ali pa se predati različnim masažam in sprostitvenim kopelim. Rogla je s svojo ugodno klimo med drugim tudi klimatsko zdravilišče.
