Belorusija, zadnja evropska diktatura

Moja prva destinacija na potovanju je bilo mesto Brest. Mesto Brest velja za eno večjih mest Belorusije in stoji takoj ob meji s Poljsko. Največja znamenitost mesta je trdnjava, ki velja za simbol prvih bitk v času 2. svetovne vojne, kjer so se bojevali vojaki Sovjetske zveze in Nemčije. Leta 1945 po končanju 2. svetovne vojne je mestna trdnjava dobila naziv trdnjava herojev. Znotraj trdnjave se nahaja veliko spomenikov v spomin padlim vojakom, obiskovalci vojnega muzeja se lahko seznanijo z bitkami na beloruskih tleh ali naredijo kakšno fotografijo z vojaškimi vozili sovjetske vojske. Vredna ogleda je tržnica, na kateri branjevke prodajajo razne pridelke, ki jih pridelajo doma. Med sprehodom po tržnici sem opazil radovedne poglede ljudi, saj sta barva kože in drugačen obraz izstopala od večine obiskovalcev tržnice. Včasih so me vprašali, od kod prihajam, in ko sem omenil Slovenijo, je redko kdo vedel, kje je, oziroma se delali da vedo. Včasih je bolje povedati, da prihajaš iz Jugoslavije. Po mestu Brest nisem začutil vsakodnevnega hitenja v službo in domov, kakor ga poznamo pri nas. Ljudje so povsem mirni in ni čutiti diktature, s katero si je država pridobila naziv zadnja evropska diktatura.

Država ima veliko sankcij iz Evropske unije zaradi kršenja človekovih pravic, svobode pisanja novinarjev in njene politike. Je zadnja država v Evropi poleg Rusije, ki še ima smrtno obsodbo za zločine. Večina nas pozna Belorusijo po predsedniku Aleksandru Lukašenko, ki je na oblasti že od leta 1994. Belorusija velja za zelo čisto državo in prav presenečeni boste nad njeno čistočo in odnosom ljudi do narave. Zame je najčistejša držav, ki sem jo do zdaj obiskal, verjeli ali ne. Belorusija ima dobre železniške povezave po vseh večjih in manjših mestih, proge se prepletajo, kakor pajčevina. Večinoma časa sem potoval z vlaki, saj je bilo najhitreje premagovati številne kilometre. Država je po površini skoraj desetkrat večja od Slovenije. Vlaki ne zamujajo, v spalnikih vam uslužbenec prinese sveže rjuhe, postrežejo vas s čajem in z drugimi napitki.

V mesto Gomelj sem z nočnim vlakom v zgodnjih jutranjih urah prispel na glavno železniško postajo. Mesto je nedaleč stran od meje s sosednjima Rusijo in Ukrajino. Leta 1986 po eksploziji v Črnobilu so tudi Belorusi v tem delu države dobili veliko sevanja od sosede in na meji je še danes prepovedano območje za bivanje. Gomelj velja za drugo največje mesto v državi in je kulturno ter univerzitetno mesto. Po mestu se prepleta veliko daljših avenij in prenovljenih stavb prejšnjega socialističnega režima. V prvi polovici devetdesetih let je Gomelj, tako kot celotno Belorusijo, prizadela huda gospodarska kriza, bela kuga in hiter upad proizvodnje. Postopna oživitev se je začela leta 1996. Oblikovane so bile nove kapitalske zmogljivosti, kot so primestna avtobusna postaja, ledena dvorana, centralni stadion ... Obnovili so znamenitosti mesta, odprli so se nove proge trolejbusa …

Glavno mesto države je Minsk, dvomilijonsko mesto ima pridih zahodnih evropskih mest in ni tipično socialistično mesto, kakor jih poznamo na vzhodu Evrope. Mesto te navduši z urejenostjo ulic, stavb, parkov, predsedniške palače, trgov, cerkva, muzejev in ostalih prireditev, ki jih ne zmanjka. V mestu je dobro urejen promet s trolejbusi, kombiji ter podzemno železnico, ki ima trenutno dve liniji, tretja pa je še v izgradnji. V času 2. svetovne vojne je bilo mesto skoraj v celoti uničeno zaradi bombardiranja nemških vojaških letal, tako da je po vojni moralo lokalno prebivalstvo ponovno zgraditi in obnoviti mesto. V času mojega tridnevnega obiska prestolnice je mesto gostilo svetovno košarkarsko prvenstvo za punce do 17. let. Mesto slovi kot športno mesto. Najbolj popularen šport zraven nogometa je hokej. Leta 2014 je mesto priredilo svetovno prvenstvo v hokeju v Minsk Areni. Sam predsednik Lukašenko je strasten igralec hokeja. V večernih urah se je prijetno sprehajati v starem delu prestolnice, nedaleč stran se nahaja mestna hiša s katedralo in jezerom. Okrog jezera so sprehajalne in kolesarske poti, športna igrišča … Ena večjih prepoznavnosti je Narodna knjižnica, v kateri hranijo več kot 8 milijonov kopij bibliografskih, grafičnih, besedilnih, zvočnih in jezikovnih podatkovnih arhivov. Skupna teža knjig v knjižnici je približno 20 ton. Veličastna stavba Narodne knjižnice v Minsku je kot diamant, stavba je visoka 72 metrov in ima kar 22 nadstropij. Zgornji del izgleda kot diamant, spodnji del pa je sestavljen iz 3 nadstropij za administrativno in tehnično osebje, študente, doktorje znanosti in vse, ki jih zanimajo knjige. Z dvigalom sem se popeljal na streho stavbe, od koder sem imel lep razgled na prestolnico. Nedaleč stran od centra se nahaja Trg zmage, na katerem stoji obelisk, posvečen padlim vojakom.

Belorusija ima kruto zgodovino in ne glede na to, kje boste potovali po državi, se ne boste mogli izogniti spomenikom padlim vojakov in civilnega prebivalstva. Ni mesta v državi, ki ne bi imelo spomenika Lenina. Lenin je bil del njihove zgodovine in tega se ne sramujejo in ne podirajo spomenikov, kakor so to po osamosvojitvi počeli pri nas. Hatin je kraj blizu prestolnice, ki spominja na grozote in genocid nemških vojakov v času 2. svetovne vojne. Ko se človek sprehaja in ogleduje spomenike, številke pobitih civilistov in se sooči s tem, kaj so ljudje preživeli, dobiš kurjo polt. V Sovjetski zvezi je Hatin postal simbol masovnih pobojev civilnega prebivalstva, ki so jih izvršili Nemci in njihovi sodelavci. Na stotine podobnih naselij v Belorusiji je med 2. svetovno vojno delilo podobno usodo kot Hatin. Belorusija je dežela neskončnih ravnin. Premore več kot 10.000 jezer in ima bogati rastlinski in živalski svet.

Na zahodu države si je mogoče ogledati najstarejši pragozd v Evropi, Beloveško puščo. Beloveški gozd je obsežno območje pragozda na meji med Poljsko in Belorusijo v severovzhodni Evropi, del katerega je zaščiten kot čezmejni narodni park. Obsega več kot 100.000 hektarjev. V njem rastejo številna drevesa in v njem živi veliko različnih živali. Njegov simbol je zober, največja evropska kopenska žival, na območju gozda namreč živi okrog 900 osebkov, kar je skoraj tretjina vse prostoživeče populacije. Leta 1979 je bilo območje vpisano v seznam Unescove svetovne dediščine. V Beloveškem gozdu imajo dobro poskrbljeno tudi za obiskovalce. Pri vstopu v nacionalni park nas je šofer z majhnim avtobusom zapeljal daleč v notranjost do vasi, kjer živi beloruski Dedek Mraz. Dedek Mraz živi v leseni hiši, obdajajo pa ga lesene figure iz pravljic. Vodnica po vasi nam je povedala, da ga moramo priklicati iz hiše, drugače ga ne bomo mogli videti. In res, po nekajkratnem vzkliku je možakar z belo brado, palico in klubom le prišel iz svojega zavetja. Nagovoril nas je in vprašal, od kod prihajamo. V skupini sem bil edini Slovenec, poleg mene so še bili gostje iz Rusije in Ukrajine. Prijetna izkušnja, ki bo zagotovo bolj všeč mlajši populaciji. Belorusija se počasi odpira svetu, saj si želijo z ukinitvijo viz pridobiti čim več turistov, z odpravo sankcij in dolgoletnega staža predsednika bo s časom izgubila sloves zadnje evropske diktature. Zame je dežela, ki si jo bom zapolnil po gostoljubnih ljudeh, neokrnjeni naravi in lepih dekletih.

V glavnem mestu Minska je mogoče prespati v številnih hostlih. Trenutno je na izbiro kar 18 različnih namestitev pod okriljem Hostelling International. Člani Hostelling International boste lahko uveljavili 10 % popust.