Počasi, za dušo

Česen, prepleten in zvezan v dolge kite, domače žganje in mandarinov liker, pa sladki orehovec in zlati med ob cesti ustavljajo turiste. Ljubeznivi domačini dober nakup nagradijo z vrečko suhe sivke in pospravijo marke ali še bolj zaželene evre v zguljeno torbico okrog pasu. Preko neosvetljenih in ozkih predorov, čez skalnata pobočja, zelene doline in majhne vasice po večurni vožnji prispemo v prestolnico Bosne in Hercegovine. Mesto Sarajevo se levo in desno od reke vzpenja v hrib. Osvetljene hiše so ponoči videti kot zvezdnato nebo, podnevi pa nekatere še zmeraj kot luknjasti sir. Porušene in prestreljene stavbe spominjajo in opominjajo na tragično preteklost, na krvavo štiriletno osvobodilno vojno iz sredine devetdesetih let. O časovnem sosledju dogodkov, zgodovinskem ozadju, osebnih doživetjih in preminulih obiskovalcem z grenkobo in žalostjo pripovedujejo domačini in turistični vodniki. Zgovorna pa je tudi statistika. V času obleganja, bombardiranja in obstreljevanja srbske in jugoslovanske vojske je v Sarajevu umrlo 11.541 ljudi, od tega več kot 1500 otrok, približno 56.000 jih je bilo ranjenih. 

 

Nekaj minut hoda v hrib še vedno stoji picerija, ki menda ni zaprla svojih vrat niti med vojno. Majhne pravokotne stavbe z zastekljenim vhodom in okenci za strežbo ne gre zgrešiti, saj se pred njo vije vrsta pice lačnih. »Bosanska pica je čisto drugačna od tiste vaše, italijanske,« nam je ob prihodu in dobrodošlici zagotovil gostitelj Haris. Razlika sicer ni tako dramatična, le cenovno je bosanska pica veliko ugodnejša in izdatno obložena z vratovino in sirom, na sredini pa je namesto zelene olive kepica že rahlo stopljenega kajmaka. 

 

 

Mesto Sarajevo ali balkanski Jeruzalem, kot ga velikokrat imenujejo zaradi kulturne in verske raznolikosti, so leta 1461 ustanovili Osmani, po avstro-ogrski okupaciji leta 1878 pa se je začelo evropeizirati. Oči svetovne javnosti so bile vanj prvič uprte 28. Junija 1914, ko je član organizacije Mlada Bosna Gavrilo Princip ustrelil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sophie. Zgodovinski dogodek je posredno zanetil prvo svetovno vojno. Danes je Sarajevo najhitreje rastoče mesto Bosne in Hercegovine, ki se ga trdno oklepajo lovke globalizacije in ga počasi, vendar vztrajno vlečejo proti Zahodu.

Mesto Sarajevo z bližnjo okolico ima nekaj manj kot pol milijona prebivalcev. Največji kulturni dogodek je gotovo Sarajevo film festival (SFF), ki se ga letno udeleži več kot 100 tisoč obiskovalcev. Prvič so ga priredili leta 1995, danes je najpomembnejši festival na Balkanu. V času sarajevskega filmskega festivala je mesto nabito polno. Povpraševanje preseže ponudbo, namestitvene kapacitete so preskromne. Meščani v najem oddajajo kletne prostore, mansarde, celo svoje spalnice. Plakati za pomemben dogodek krasijo vsak oglasni prostor v mestu, tu in tam se najde še kak spored in napovednik Barščaršijske noči, kulturne prireditve, ki traja ves julij. Takrat so v mestu znani igralci, pisatelji, plesalci in glasbeniki iz bivše Jugoslavije. Popularne skupine, ki so svoj preboj doživele prav v Sarajevu, so med drugim tudi Index, Bijelo dugme, Plavi orkestar, Zabranjeno pušenje in Crvena jabuka. Baščaršijske noči v glavnem mestu Bosne in Hercegovine združijo ples, ulično gledališče, folkloro, Sarajevčani poleti gostijo številne literate in druge umetnike. 

Čudovito staro mestno jedro Baščaršija je prepredeno z ozkimi uličicami, tlakovanimi s sivim kamnom. Ta se poleti peklensko segreje, zato se pred mošejo Gazi Husrev-beg z vodo hladijo tako verniki kot neverniki. Center mesta je nabito poln, še zlasti proti večeru, ko se zrak nekoliko ohladi. Domačini v pritličjih enonadstropnih kamnitih hiš prodajajo spominke, rute, tunike in igrače. Nekatere trgovinice so specializirane in v njih prodajajo samo ročno izdelane džezve za pripravo kave, vendar lahko v večini najdete prav vse, od ščipalca za nohte do ovitka za telefon. Tudi te trgovinice je že davno dosegel kitajski trg. V senčnih pasažah smrdi po plastiki, zapakirani v plastiko. 

 

 

Pri štiridesetih stopinjah je skoraj nemogoče jesti vroče in sitostne čevapčiče v namaščeni lepinji, zato smo na terasi majhne podolgovate restavracije naročili krožnik polnjenih dobrot. Polnjenih z mletim mesom, seveda. »Filana« paprika, celo polnjena bela čebula in paradižnik, pa tudi masa mletega mesa in riža, zavita v mlade trtine liste in kuhana v jušni osnovi. Siti mesa in vročine smo se po kosilu odpravili v trgovino po sladoled in proti apartmaju. Tokrat po drugi poti, prek dvorišč in senčnih uličic. Blizu svojega začasnega domovanja smo srečali otroka, stara kakih pet ali šest let, ki sta se sredi ulice igrala s psom. Pes je začel renčati, zato ga je večji s palico pregnal na dvorišče, manjši pa je z velikimi očmi opazoval preostanek sladoleda na leseni palčki. Dialog in primopredaja sta hitro stekla. »Hočeš?« Dečku so poskočili kotički ust, zacepetal je in pokimal. Otroka, vsak s polovično lučko, sta zadovoljna stekla na dvorišče. Tam sta se v senci najverjetneje posladkala in se s psom vrnila igrat na cesto pred hišo. Potepuških psov je sicer v mestu zelo veliko, najbolj nas je presenetil prizor psov na pokopališču, ki so zvečer krožili med kamnitimi nagrobniki, mi pa smo se vzpenjali na hrib nad pokopališčem. Po nekaj minutah hoje se je pred nami odprl pogled na osvetljeno mestno jedro. Nizko obzidje je bilo polno turistov, ki so se pačili, objemali, prisiljeno smejali in se fotografirali v soju cestne razsvetljave. 

Mesto Mostar je prvi pravi postanek na vijugasti poti, vendar vse prej kot mirno pribežališče v poletni vročini. Mesto na Neretvi je zaradi turistov živahno in nabito polno. Poceni hrana in pijača, hladna reka, čudovita arhitektura in spominki z vseh delov Balkana privabijo številne obiskovalce. Pred dobrim desetletjem so dokončali rekonstrukcijo Starega mostu, ki je bil med vojno leta 1993 uničen. Prepoznavni simbol mesta Mostar je dolg 29 metrov in meri v širino skromne 4 metre, zato je v popoldanskem času na njem velika gneča. Že tako zlizane in spolzke tlakovce z najrazličnejšo obutvijo še dodatno gulijo nadobudni turisti. Na najvišji točki, na topi konici mostu, so se ravno v času našega obiska skakalci pripravljali na skok v hladno reko Neretvo. »Skok z 20 metrov višine v 5 metrov globoko vodo. Točno moraš vedeti, kam boš pristal, in skočiti v najglobljo kotanjo,« je pojasnil moker in premražen skakalec. Njegov pristanek so turisti in domačini nagradili z aplavzom, podvig pa posneli na telefone in digitalne kamere. Skoki v slogu lastovke so del mestne tradicije, skakalci pa sezono začnejo že v začetku maja z vajami za tekmovanje, ki ga vsako leto prireja Klub skakalcev v vodo Mostari.

 

 

Kasneje smo se spustili k zeleni reki, se usedli na prod in namočili stopala. Ledeno hladna voda je pljusknila, ko se je vanjo zapodil pes nekega turista, razen drznih skakalcev se v njej ni kopal nihče. Ugodno sredozemsko podnebje, ki pogosto postreže s peklensko vročimi poletji, omogoča gojenje številnih vrst sadja in zelenjave, še posebno dobro uspevajo sočne mandarine. 

 

Država je v preteklosti šla skozi težke čase, zdi se, kot da se še vedno pobirajo in sestavljajo. Ritem življenja je zato počasnejši, življenje cenijo in se znajo sprostiti, pa vendar veliko delajo. Tisti, ki delo imajo. Na ulicah Sarajeva so številni berači in brezdomci, ki se stiskajo k potepuškim psom. Pa vendar mesto ni siromašno ali opustošeno, četudi na črno preteklost še vedno opozarjajo naluknjane hiše v samem mestnem jedru. Po eni strani se vidi vpliv globalizacije in evropeizacije, po drugi mesto ohranja svojo balkansko intimo. Če ne drugače, z ohranjanjem tradicije in s kulturnimi prireditvami.