Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Na najvišji vrh Avstrije s turnimi smučmi

Turno smučanje je ena najlepših dejavnosti, ki jih lahko počnemo v gorskem svetu – vsaj tako bi ta šport opisali mnogi. Slovenija, še bolj pa njeni sosedi, Avstrija in Italija, nudi ogromno možnosti za odlične turne smuke. Turno smučanje postaja vedno bolj priljubljeno in prav zato se te tri države tudi vedno bolj trudijo za tovrstno aktivnost, opremo je možno kupiti že za ugodno ceno, urejeni so knjižni vodiči, na željo lahko najamete tudi turno-smučarskega vodnika itd. Število ljubiteljev tega športa iz leta v leto močno narašča. Posledično temu pa je seveda tudi vedno več nesreč, zaradi česar je na voljo tudi vedno večje število izobraževanj iz področja reševanja pred plazovi in ostale zaščite. 

Vsebina
 
 
Eden izmed zelo priljubljenih turno-smučarskih vrhov v Avstriji je tudi Grossglockner. Najverjetneje je tako priljubljen ravno zaradi njegove višine, a kljub temu je turno-smučarska tura tam več kot odlična. 

Turno smučanje

Zgodovina turnega smučanja sega že daleč nazaj, ko so ljudje iz potrebe po preživetju začeli uporabljati razne pripomočke za hojo po snegu. Nekdaj je bilo to preživetje, danes pa človeka vleče v to želja po adrenalinu, užitku, fizični okrepitvi, zabavi. Turno smučanje dosega v zadnjih letih izredno priljubljenost. Prav tako je tudi vedno več ljudi, ki zahajajo v zasnežena gorska prostranstva odkrivati lepote gora ter se prepuščati užitkom na strmih belih in neurejenih strminah. Privržence tega športa privlači tudi razvijanje svojih sposobnosti in uživanje v naporu, mnoge pa pritegne tudi cena, če seveda odmislimo začetno naložbo v opremo. Kot pri večini športov, zaradi naše narave tudi tukaj pogosto presegamo svoje sposobnosti, kjer predvsem izpostavljamo sami sebe in pa tudi druge. Dobra in ustrezna oprema sta nujni za užitek na snegu, v prvi vrsti pa je seveda varnost. Poleg tega je seveda treba znati opremo tudi uporabljati, poznati moramo razmere in nevarnosti gora. Nujno moramo upoštevati svoje znanje, sposobnosti in izkušnje. 
 

Oprema

Turno smučanje je gorništvo in smučanje v enem. Zato potrebujemo tudi dve vrsti opreme, torej smučarsko in gorniško. Dodatna oprema je odvisna od tega, na kako zahtevne ture gremo in kako visoko se podajamo. Nakup celotne opreme predstavlja kar velik zalogaj. Nujna oprema, ki jo za to potrebujemo so smučarski čevlji, psi (posebni sintetični trakovi, ki preprečujejo zdrs smučarja pri hoji navkreber), turne vezi, smuči in po potrebi tudi srenači (dereze za sren, ki jih namestite na smuči). Običajno izberemo malo krajše in širše smuči od tistih, ki jih uporabljamo za smučanje na urejenih smučiščih. Smuči naj ne bi presegale smučarjeve telesne višine. Danes sta v ponudbi dve vrsti turnih smuč, ravne ter smuči s poudarjenim stranskim lokom. Slednje so manj primerne, saj so težje obvladljive na poledenelih predelih. V enega najpomembnejših delov opreme za turno smuko sodijo turno-smučarske vezi. Omogočajo predvsem lažje vzpenjanje v klanec. Poglavitna lastnost turno-smučarskih vezi je v tem, da jih lahko sprostimo, kar nam omogoča hojo oz dvigovanje pete. Turno smučarski čevlji združujejo lastnosti gorniških čevljev ter čevljev za smučanje. Omogočati morajo razmeroma lahko hojo, hkrati pa so dovolj visoki ter čvrsti, da se tesno oprimejo gležnja. Na gležnju imajo gibljivi del, kateri omogoča hojo. Ob spustu gibljivi del blokiramo. Nepogrešljivi del pri turno smučarski opremi so tudi psi oz kože za hojo navzgor. Gre za dolge sintetične trakove, ki jih s posebnim lepilom prilepimo na drsne ploske smuči. Trakovi imajo na zunanji strani rese ali dlake, kar omogoča, da smuči ne drsijo. Za vzpon pa po potrebi uporabljamo tudi srenače. To so kovinski nastavki, kot nekakšne smučarske dereze v obliki črke U. Namesti se jih na vezi pod čevlje in omogočajo hojo po poledenelih pobočjih. Zelo priporočljiva je tudi dodatna oprema, kot so žolna, sonda in lopata, katere so že mnogim rešile življenje.

Na Grossglockner s turnimi smučmi

Gora, obiskana v vseh letnih časih, ni ravno najlažja in je zanjo potrebne kar nekaj fizične pripravljenosti. Glede na njenih 3798 metrov se že dodobra pozna višina, ki še toliko bolj otežuje dostop na sam vrh. Sama sem vrh skupaj s prijateljem osvojila pozimi s turnimi smučmi. Dostopov je veliko, a večina izbere smer mimo Lucknerhütte in Stüdlhütte. Prečkati je treba tudi znani ledenik Ködnitzkees, a sama sploh nisem imela občutka, da sem na ledeniku, saj je vse naokoli bilo ogromno snega, ki je zakrival ves ledenik in mnogo skal ter vrhov. Nad ledenikom se je treba še strmo vzpeti do zadnje koče Erzherzog-Johann-Hütte, ki je v zimskih mesecih zaprta. Nedaleč naprej od koče moramo pustiti smuči ter se opremiti v dereze, obvezna oprema pa so tudi cepini. Do vrha je še strmejši in izpostavljen odsek ter sedlo med Malim in Velikim Klekom (Glocknerjem).  Med njima je predel precej ozek in na vsako stran se razprostirajo prepadi, zato previdnost ni odveč. Ob poti je na voljo več železnih palic ter vponk, ki služijo za varovalo. Pozimi je obisk vrha sicer bistveno manj obiskan kot poleti, saj gre za precej zahteven gorski vzpon. Medtem ko lahko poleti na lep sončen dan pride tudi toliko obiskovalcev, da se na zadnjih 250 metrih načakate tudi po dve uri in več. Na samem vrhu je križ, naokoli pa enkraten razgled, ki je odtehtal vse napore, ki sem jih vložil za osvojitev najvišjega Avstrijskega vrha. 
 

Grossglockner je odličen za adrenalinske športe

Čare imenitnega vrha ter plezalne možnosti so začeli ljubitelji adrenalinskih športov odkrivati že pred več kot 210 leti. Prav zato velja danes Grossglockner za »kraj, kjer naj bi se alpinizem začel«. Poznavalci menijo, da je Grossglockner s celotno svojo regijo, kjer nudi kar štiri smučišča, veliko bolj primeren za adrenalinske športe, kakor pa za klasično smuko. Med adrenalinske športe v tem primeru štejejo športno plezanje in seveda turno smučanje. Že sam zimski vzpon na vrh predstavlja ekstremen vzpon, saj Grossglockner poleg tega, da je najvišji vrh Avstrije, velja tudi za enega izmed najvišjih vrhov v Alpah. Območje okrog Grossglocknerja spada tudi v največji in najstarejši nacionalni park v sosednji Avstriji, imenovan Hohe Tauern. Zaščiten je bil že leta 1981. Takšni vrhovi pa vedno zahtevajo tudi svoj davek. Od prvega vzpona, leta 1800, pa do danes se je v knjigo ponesrečenih vpisalo več kot 300 alpinistov in pohodnikov. Vseh 300 je vpisanih v knjigi v vasi Heiligenblut, v vasi na drugi strani gore pa imajo svoje knjige nesrečnikov, kar število samo podvoji. Četudi je vsem ljubiteljem adrenalinskih športov povsem jasno, kaj tvegamo, je želja po osvojitvi takšnih vrhov tako velika, da niti pomislimo ne, da pa mi tega ne bi uspeli doseči. 
 
 
Grossglockner je tako zelo priljubljen, da ga želijo videti tudi tisti, ki vrha nikoli ne bodo osvojili. Zanje je na voljo ena najvišjih panoramskih cest v Alpah, ki je priljubljena izletniška točka. Po njej se pogosto podajajo tudi motoristi in kolesarji. Če se odločite za večdnevno turo po tem lepem hribovitem predelu Avstrije, vam priporočam prenočišče v hostlu v Heiligenblutu.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti

Prijava