Jezera Gorenjske

Bled je eden izmed najlepših in najpomembnejših turističnih centrov v Sloveniji. Blejski otok s svojo cerkvijo je bržkone najbolj poznana slovenska kulturna znamenitost, saj zanjo vedo celo ljudje, ki še nikdar niso slišali za Slovenijo. Obalo krasijo mnogoteri spomeniki velikih Slovencev, kakršen je bil France Prešeren, ki je prvi pokazal, kolikšna je estetska moč slovenskega jezika. Tu imamo sijajno hokejsko dvorano in nadvse uspešno turistično višjo šolo. To je mesto, ki je prednja straže turizma, te zelene veje slovenskega gospodarstva, za katero vsi nekako upamo, da se bomo z njo potegnili iz te krize. Res pa je, da s tem lahko omenimo več slabih strani mesta Bled, izmed katerih je mogoče najhujša ta, da je spričo potreb turizma večji del obale zagrajen ter prekrit s hoteli. Enega izmed slednjih je sebi dal zgraditi že skorajda mitični maršal Socialistične federativne republike Jugoslavije, Josip Broz Tito. Njegovo mogočno betonsko pročelje je v prizoru vizualne ironije moč videti ravno onkraj cerkve na otočku, ko jo občudujete z obale pri Veslaškem centru Bled. Ko pa ste ravno tam, si absolutno morate privoščiti sladki greh kremne rezine in grmade.

Nekaj kilometrov z Bleda si lahko ogledate Vintgar. Gre za nekaj več kot kilometer dolgo ledeniško dolino, skozi katero se vije reka. Dandanes je tam urejen geološki park, po katerem se sprehodite po ličnih lesenih mostičih, s katerih je videti, kolikšna je ustvarjalna moč narave. Človek se res počuti ponižnega, ko dojame, da je preteklo okoli dva in pol milijona let, kolikor traja trenutna ledena doba, preden so počasi drseči ledeniki nanosili kamenje, ga strli pod svojo težo in naposled preoblikovali v to dolinico. Zanimivo je, da je blejski Vintgar mostovom navkljub eden izmed najbolj nedotaknjenih delov slovenske narave. Odkrit je bil šele leta 1891 in je kljub temu, da so tam poskušali zgraditi hidroelektrarno, ostal bolj ali manj neskvarjen. 

Med Bledom in Bohinjem se iz tkiva Gorenjske dviga Pokljuka. Ta mogočna gozdnata planota je en najlepših delov Triglavskega narodnega parka, kjer pa je zaradi izredno bogate smrekove hoste sečnja še vedno dovoljena. Drugače pa je polna pašnikov in tam je moč odkriti veliko pašno skupnost, ki se ukvarja s pridelavo mleka in sira. Lastništvo nad planoto samo si delita Rimskokatoliška cerkev in Slovenska vojska. Slednja ima pregled nad mnogimi prelepimi progami za tek na smučeh in nekaj skorajda meditativnega je drsati po tistih osamljenih poteh z ničimer razen drevjem za družbo. Za tiste izmed vas, ki vas bolj privlači energetska oblika meditacije, med pokljuškimi smrekami se skrivajo tudi podzemne energetske točke. Te ležijo na poti od edine slovenske biatlonske proge, poleg vojaškega vadbenega centra, kjer izvajajo tudi tekme svetovnega pokala, proti dolini Uskovnica. Kraji blagodejnega sevanja so označeni z belim kamenjem, ki nekako spominja na stara indijanska pokopališča. Če pa ne verjamete v zdravilno moč bioenergetskih valov, pa boste lahko vsaj uživali v prijetnem sprehodu, v tako svežem zraku, da je pokljuško drevje še vedno ovešeno z bradatim lišajem, in v osupljivi naravi te planote. Vsem strastnim pohodnikom je Pokljuka bržkone znana po številnih izhodiščih za pohode, vključno s potjo na kralja slovenskih Alp, Triglav. 

Na meji med občinama Bled in Bohinj lahko uživate ob pogledih na strahospoštovanje vzbujajoče podobe, ki jih je narava izklesala v kamen. Ena takšnih je Babji zob, nenavadna prepadna izboklina, ki res nekako spominja na čekan. Drugače pa so to kraji, v katerih cveti gospodarska panoga gojenja rib, še posebno zlatovščic, okusne sorte postrvi. Med velikima gorenjskima jezeroma stoji vas Bohinjska Bistrica, kjer je svoj čas stal grad enega najpomembnejših slovenskih mislecev in mecenov dobe razsvetljenstva, barona Sigmunda Zoisa Freiherra von Edelsteina. Bil je naravni filozof, kakor so v 18. stoletju pravili znanstvenikom, ornitolog, geolog, mislec in pokrovitelj slovenske znanosti in umetnosti, v bistvu celotne slovenske kulture. Dandanes je od njegovega gradu ostal le urni stolp, poleg njega pa je urejena gostilna. 

Bohinjsko jezero je samo po sebi neverjeten prizor. Ko se pripeljemo v samo mestece, nas cesta pripelje tik do največjega naravnega slovenskega jezera, ki se razprostira vse od daljnih vršacev. Mesto, katerega turistična infrastruktura sicer počasi propada – davno odkupljeni hoteli se na nabrežju jezera počasi spreminjajo v hiše duhov – ponuja mnogotere priložnosti za kolesarjenje, uživanje na obali in pohajkovanje po okoliških hribih. Ena od poti vodi prek tako imenovanega Hudičevega mostu. Na poti nazaj proti mestu pa vidimo cerkev sv. Janeza Krstnika, ki s ceste sicer ni videti nič posebnega, a v njeni notranjosti se skriva kar nekaj poslastic za ljubitelje kulture, umetnosti in judovsko-krščanske ikonografije. Te posebnosti so v bistvu teološke napake, kajti mojster, ki je izdelal te freske, je kršil tedanji kanon. Freske, ki se ovijajo okrog oltarja, prikazujejo angelski zbor, ki nedvomno poje himno, ampak vseeno so videti kot vampirji. Mojster jim je namreč naslikal zobe, dele telesa, ki jih angeli v svoji nebeški nečloveškosti naj ne bi imeli. Druga posebnost pa je podoba belega hudiča na freski nad oltarjem, edina tovrstna v Evropi. Slikarija prikazuje Kajna in Abela, vsakega izmed njiju pa preganja beli vrag. Mesto samo je polno čudovitih spomenikov in za vse prave Slovence je še posebno ganljiv Spomenik štirim srčnim možem, ki so leta 1778 opravili prvi vzpon na Triglav.

V teh časih, ko se z vse prelahkim srcem govori o vojnah, marsikdo pozabi na resnične posledice vojne. Na koncu Bohinja stoji pokopališče vojakom, ki so v teh krajih padli med prvo svetovno vojno, med temi štirimi leti, ko je sodobni človek dokazal, da ni nič drugačen od antičnega barbara. Tam leži tristo grobov, ovenčanih z zastavami narodov, od koder so ti hrabri možje prišli, da so se bojevali v imenu kraljev, cesarjev, predsednikov. Videti je slovenske, avstrijske, nemške, madžarske, ruske, češke, romunske zastave. Zastave tistih bližnjih in daljnih domovin, ki jih ti možje niso videli nikdar več, kajti dali so svoja življenja za nesmiselno norijo, ki je bila prva svetovna vojna. In ko človek hodi med tistimi grobovi, ko gleda vence cvetja, ki so jih ob stoletnici vojne tja poslala veleposlaništva Italije, Avstrije, Madžarske in Rusije, se spomni zgodb tega krvavega spopada in celo najbolj trdim izmed nas se kani utreti solza. Kajti spomnimo se zgodb o bojih na nož na soški fronti, o ruskem bataljonu, ki se je predal šibkejšim vojakom pod avstrijskim praporom, ker so govorili njim podoben jezik. In zavemo se, da na koncu koncev edina posledica vojne ni tehnološki napredek, ne gospodarska rast ali politični razvoj, niti mir, marveč mnogo križev, molečih iz tal. Objokane žene, osiroteli sinovi, možje brez žena in hčere brez očetov. In v teh časih, ko so trenja vse pogostejša, je to resnica, ki jo moramo ves čas hraniti pri srcu.

 

Ta vodnati konec Gorenjske ima nekaj za resnično vsakogar. Za športnika in zgodovinarja, za sladokusca in akademika. To so kraji z bogato zgodovino, ki kar pokajo po šivih od dosežkov velikih Slovencev in Slovenk, in če ne že zaradi dobre hrane in naravne lepote, bi vsakdo moral enkrat romati tjakaj vsaj zato, da lahko reče, da je vsaj od daleč videl Triglav.