Pravljična Bratislava

Budilka na mobilnem telefonu je že drugič zacingljala. Čeprav je bila ura šele 5 zjutraj in je bilo vstati iz postelje vse prej kot lahko, me je navdajala fantastična misel. Grem na Slovaško! In res. Slabe pol ure kasneje sem sedela v avtu in drvela proti severni meji, od tam pa naprej proti Dunaju in še dobrih 60 km naprej. Kazalci še niso kazali na 9. uro dopoldne, ko sem se približevala meji in še z avstrijske strani zagledala za številnimi mlini na veter čudovit grad. »A to je že Bratislava?« 

 

Ja, bila je Bratislava. Bolj kot sem se približevala, bolj me je prevzemala. Kaj hitro, ko sem stopila na slovaška tla, sem bila v t. i. novem delu mesta, se po dolgem mostu peljala čez reko Donavo in prišla v t. i. stari del mesta, nad katerim veličastno kraljuje bratislavski grad. Vožnja mimo predsedniške palače in Vodnjaka miru pred njo me tisti hip niti ni pretirano ganila, saj je bila vsa moja pozornost usmerjena v zemljevid, na cesto in na mimovozeče tramvaje. 

Prvi dan dogodivščin sem pričela z vzponom na grajski grič in obiskala bratislavski grad, ki se prvič omenja že leta 907, sedanjo veličastno in razkošno podobo mu je dala cesarica Marija Terezija. Vstop v notranji atrij in kletne prostore gradu je brezplačen. Sama notranjost niti ni tako zanimiva, navdušuje pa pogled z gradu. Na eni strani se lepo vidijo mlini na veter na avstrijskih tleh in gorovja v ozadju, še bolj zanimiv pa je pogled na drugo stran, kjer se čudovito vidi stari del mesta na levem nabrežju, Donava, ki ju ločuje, in novi del mesta na desnem nabrežju. Pod gradom sem si v enem izmed lokalov privoščila pivo in verjeli ali ne, za dva (pollitrska) vrčka piva plačala manj kot tri evre. Dobre pol urice hoje po gozdni poti proti severu te pripelje do Slavina, monumentalnega spomenika padlim v 2. svetovni vojni. Spomenik ni zanimiv le kot zgodovinski pomnik, temveč je zaradi svoje lege tudi prijetna, umirjena točka, kamor se pogosto hodijo domači študentje učit in si nabrat novih moči. 

Bratislava se ponaša še z enim čudovitim gradom. Govorim o Devinskem gradu, ki leži na visoki pečini na sotočju Morave in Donave. Danes je grad slovaški simbol, upodobljen tudi na znamkah in na denarju. Do gradu prideš z rečnim prevozom, kar je svojevrstno, odlično doživetje, za katerega boš odštel 8 EUR. 

Bratislavo preprosto moraš imeti rad. Stari del mesta hitro prehodiš, in ko ga enkrat »osvojiš«, je zelo lahko in hitro obvladljiv. V osrčje starega mesta vstopimo skozi Mihaelova vrata. Gre za eno najstarejših zgradb v Bratislavi. Sicer s svojim baročnim videzom ni videti stara več kot tri stoletja, a so jo postavili že v 14. stoletju. V srednjem veku so bila ta vrata ena izmed štirih, ki so omogočala vstop v mesto. Preden vstopite skozi vrata, lahko na desni strani zasledite najožjo stavbo na Slovaškem in drugo najožjo stavbo na svetu. V širino namreč meri zgolj 130 centimetrov. Kaj imajo v tej zgradbi oziroma kako v njej živijo, si ne morem predstavljati. 

 

Vstop skozi Mihaelova vrata me pripelje na Michalsko ulico, najdražjo ulico v Bratislavi. Če sem se prej pohvalila, kako malo sem plačala za pivo, lahko povem, da me je v lokalu na tej ulici enaka pijača stala 10 EUR. Kako ne bi, če govorim o ulici, v kateri najdemo Mozartovo palačo, kjer je slavni skladatelj blestel na svojem prvem koncertu. Michalska ulica se nadaljuje v Ventursko ulico, na kateri najdemo sedež Academie Istropolitane, danes je v njej narodna univerzitetna knjižnica, in palačo rodbine Keglevič, pri katerih je velikokrat gostoval Beethoven. 

 

Mesto se mi je še posebno prikupilo zaradi bronastih kipcev. Menda so v mestu štirje, sama sem odkrila le dva. Na hišni ogel se naslanja paparac, na klop se naslanja Napoleonov vojak, eden tistih, ki so pred dvema stoletjema vdrli v mesto. Zagotovo pa je vsem poznan stari Tchumi, ki čemeč v kanalu kuka na ulico. Njegove fotografije so prisotne v številnih reklamnih potovalnih katalogih. Mene je najbolj prevzel simpatični stari prijazni Naci, ki te sredi ulice nagovarja s klobukom v roki. Naj bi šlo za resničnega gospoda, ki je bil uglajen meščan in je vsak dan hodil v lokal, pred katerih je danes njegov kip. S klobukom v rokah se je priklanjal gospem in jih vabil v lokal. Ko je Naci umrl, so ga lastnik in člani osebja tako pogrešali, da so mu v poklon namenili bronast kip. 

Mestno raziskovanje sem nadaljevala po Venturski ulici, ki ji sledi Strakova. Na koncu ulice sem se obrnila levo in se sprehodila po privlačnem Hviezdoslavovem trgu. Široka ulica, rezervirana izključno za pešce, na svoji severni strani ponuja številne dobre restavracije, osrednji del poti pa zajemajo drevoredi in klopce, ki so primerne za krajši počitek in razgled po mestu. Sama se najraje usedem v park v centru in opazujem domačine, prisluhnem njihovemu jeziku in skušam začutiti mestni utrip. Osrednji del te avenije se ob popoldnevih spremeni v tržnico, na kateri prodajajo številne spominke, ki se jim ni mogoče upreti. Avenija se konča pri Slovaškem narodnem gledališču, ki se spogleduje s kipom slovaškega pesnika Hviezdoslava na drugi strani avenije. Če bi izpred narodnega gledališča sledili tramvajem proti jugu, bi prišli do donavskega nabrežja. V smeri rečnega toka sem se sprehodila ob Donavi na eni strani in ob številnih bratislavskih fakultetah in univerzi na drugi strani. Omeniti velja, da je nasprotno nabrežje veliko bolj primerno za obisk, saj je primerno za plavanje, obdajajo ga bazenski kompleksi in sodobni trgovski centri. Sama sem namesto v trgovine raje zavila nazaj proti mestu. 

Moje raziskovanje se je nadaljevalo, saj sem želela obiskati še Modro cerkev, ki so mi jo priporočili domačini, da je menda zelo lepa in nekaj posebnega. Kot že ime samo pove, sem iskala modro stavbo, za katero pa si niti slučajno nisem predstavljala, da bo tako zelo modra. Fasada, streha, notranjost – vse v modri barvi. Čeprav nisem verski pripadnik, moram priznati, da me je ta sakralni objekt navdušil, saj v svoji preprostosti skriva svojo mogočnost. Obiska vreden je bil tudi Hodžev trg, ki mu ob prihodu nisem namenjala pretirane pozornosti. Sem mu je pa zato zdaj toliko več. Trg je zanimiv zaradi dvojega. Zaradi rokokojske predsedniške palače, v kateri živi predsednik Republike Slovaške. Palača turistom seveda ni na voljo za ogled. Le skozi visoko ograjo si lahko ogledamo njeno pročelje in korakanje dveh vojakov, za katera sem se spraševala, koliko časa bosta zdržala v tej službi, če njuno delo obsega korakanje na mestu, pa malo v levo, obrat in nazaj. Je pa toliko bolj zanimiv ogromen Vodnjak miru pred palačo. 

… so včasih rekle babice. In ker je človek po celodnevnem raziskovanju zelo lačen, se prileže kosilo. Da bi res čim bolje spoznala Slovaško, ni naključje, da sem zavila v »Slovensko krčmo« nedaleč stran od palače. Kot pove že ime, pub (ki je opremljen kot kozolec, na stenah pa ne manjkajo niti narodne noše) ponuja odlične slovanske avtohtone jedi. Priporočam kremno česnovo juho v kruhu, kar dobite pod imenom cesnačka. Skorajda pri ušesih vam bo že pogledal ven krompir, ko se boste trudili in trudili, da bi zmazali porcijo krompirjevih »cmokov« (kot bi bil najboljši prevod), nadevanih z ovčjim sirom, slanino in kislo smetano. Ponujajo pa tudi krompirjeve pieroge z ovčjim sirom, narejene na zelo podoben način. Saj pravim, po končanem kosilu krompirja zagotovo ne boste jedli vsaj teden dni. Saj ne, da ne bi bilo dobro, ravno nasprotno, ampak tudi zelo nasitno. Tradicionalne pijače imamo zelo podobne. Slovaki vam bodo ponudili medico, slivovko, viljamovko in borovničevec. Za te pa verjamem, da se najde v slovenskih kleteh marsikaterega dedija veliko boljše žganje!

 

Po dveh dneh se je raziskovanje slovaške prestolnice sicer res končalo, se pa je potovanje po Slovaškem šele dobra pričelo. A za ta potopis naj bo dovolj. Upam, da vas pot kdaj zanese v Bratislavo in da jo boste doživeli vsaj približno tako super, kot sem jo jaz. Namig: menda je zelo lepa in romantična v božično-novoletnem času.