Štartali smo torej na torek ob treh ponoči, in sicer iz Tržiča, saj smo tam pustili Joli, ki kot kuža ne bi mogel zraven povsod, kamor smo želeli. Pred karavanškim predorom smo kupili še avstrijsko vinjeto, saj smo želeli do konca izkoristiti njeno 10-dnevno veljavnost. Pot mimo Salzburga do Münchna se je vlekla, a nekaj kapelj dežja jo je vsaj malo popestrilo.
Ob 8. uri smo prispeli v Günzburg. Tjuš je bil prepričan, da smo v Švici, ko je kar naenkrat zagledal tablo Legoland. Kakšno veselje je bilo v njegovih očeh, je nemogoče povedati z besedami, lahko pa si predstavljate. Ker je bilo še prezgodaj, smo šli najprej do našega prenočišča. Ob 10. uri smo bili že pred parkom na parkirišču.
V Legolandu še odrasel postane otrok, ki bi se igral z vsemi razstavljenimi kockami. Toliko kock na kupu človek ne vidi vsak dan. Mene je najbolj navdušil mali svet iz Legic, kjer sem občudovala stavbe, ladje, avte, avtobuse ... sestavljene in Legic. Vse tako živo, da človek komaj verjame, da je to mogoče. Fanta pa sta najbolj uživala v vseh mogočih vožnjah z vlakci, kajakom in avtom, s katerega lahko streljaš v različne točke v piramidi. Legoland človeku ponuja zabavo za ves dan, še bolje za dva dneva. Ob koncu dneva smo bili tako utrujeni, da si več od sendviča za večerjo nismo mogli privoščiti, saj nas je prej premagal spanec.
Naslednji dan smo za zajtrk dobili sveže pečene žemljice, ki smo jih z veseljem pohrustali, nato pa se hitro odpeljali. Tokrat končno proti Švici. Čez Bregenz, St. Gallen, Zürich do Strengelbacha. Prihod v Strengelbach, kjer sem preživela nekoč najlepše dneve, je bil nostalgičen. Vse je bilo skoraj tako kot včasih, le nekaj manjših lepotnih popravkov so naredili. Po uvodnih pozdravih prijateljev in pici za kosilo smo se odpeljali do kraja Langenthal, kjer smo si ogledali park divjih živali, srnic, koz in divjih svinj. Na večerjo sta prišla še Denisina brata s svojima partnerkama, tako da je bilo prav veselo.
Zjutraj smo lahko spali do 9. ure, skoraj zapovedano smo imeli to uro in smo se je kar držali, hihi. Po zajtrku smo se odpeljali do Luzerna v Ferkehrshaus, muzej prometa. Tjuš je bil navdušen nad vsemi vlaki, avtomobili, formulo RedBull, letali in ladjami ... Šest ur je bilo skoraj premalo, saj si planetarija nismo uspeli pregledati. A vseeno je bilo dovolj. Ogledali smo si še slavni most v Luzernu, kjer smo se poslikali. Pot smo nadaljevali do Hasliberga, hribovja, ki loči Luzern od Interlakna, v gorovju Bernskega hribovja, od koder je bil prekrasen razgled na goro Egger, Brienzersee in dolino ob mestecu Meiringen, kjer je včasih živel Sherlock Holmes. Dan smo zaključili s preprosto večerjo, spageti bolognese.
Po zajtrku smo se z gondolo odpeljali do Bidmi, zgornje postaje gondole, kjer pozimi na veliko smučajo. Tam se začne palčkova pot, ki je oblikovana na podlagi pravljice. S pomočjo 24 postaj spoznamo življenje palčkov, ki živijo v tistem gozdu. Vidijo ali slišijo jih lahko le najbolj pridni otroci, kar je Tjušu uspelo, saj je enega slišal igrati na trobento :). Na poti si otroci lahko ogledajo njihove luknje, tobogan za orehe, dvigalo za storže, razgledne točke, domovanja in hiške ... Najbolj zanimiva je bila gotovo prava lesena hiška dveh palčkov, ki edina ne živita pod zemljo. Opremljena je pripravljena, da se otroci notri igrajo in jo raziskujejo. Na poti so tudi piknik prostori, kjer si lahko zakuriš in si spečeš klobasice. Tega seveda nismo zamudili.
Prehodili smo nekaj več kot 6 km, nato pa se z gondolo spet odpeljali na začetno mesto. Čakala nas je namreč vožnja s trotijem, velikim skirojem. Zakoooon vožnja!
Peti dan smo mi že nadaljevali pot. A za Tjuša je bil začetek dneva nekaj posebnega, saj se je peljal z veliko gondolo do mesta Meiringen, ki je znano tudi po Sherlocku Holmesu, saj je nekaj časa tu živel in tudi umrl. Z zobato železnico smo se odpeljali do slapu, kjer je ta slavni detektiv med pretepanjem z zločincem padel v vodo.
Po detektivskem vzponu smo nadaljevali proti prelazu Grimselpass, ki ločuje nemški del Švice od francoskega. Razgled tam visoko gori med gorami in jezovi z umetnimi jezeri je res veličasten. Da si pa sredi poletja v kratkih rokavih na snegu, pa Tjuš skoraj ni mogel verjeti. Le svizca ni bilo nikjer nobenega, kar bi nam še bolj popestrilo dan.
"Splezali" smo na Furkapass. Malo pod vrhom je ledenik, od koder izvira reka Rona. Ledenik se je v zadnjih sedmih letih, kar sva bila nazadnje tam, stopil za skoraj 20 metrov. Človek ne bi verjel, če ne bi bil tam. Da ne govorim, da se je od leta 1996 stopil za skoraj 100 metrov višine. Tu človek res verjame v vse znanstvene napovedi o prehitrem topljenju večnega ledu. V ledenih je speljan rov ali jama, ki je odprta za obiskovalce. Švicarji res znajo iz vsega narediti turistično atrakcijo in na ta račun veliko služijo.
Po ogledu ledene jame smo pot nadaljevali po celotni dolini Wallis, od izvira do izliva reke Rone. 250 kilometrov dolgo pot smo prevozili v štirih urah. Naš cilj je bilo mestece Le Bouveret na vzhodni strani Ženevskega jezera. Manjše mestece, ki nama je priraslo k srcu že pred sedmimi leti, ko sva bila prvič tu. Lepa plaža ob jezeru, vodni park in park mini vlakcev, vse to diha z mestecem, v katerem imaš občutek, da si na morju.
Zjutraj smo si privoščili obilen zajtrk, nato pa po enomesečnem pričakovanju le odšli do vodnega parka v bližini. Tjuša ni razočarala nobena toboganska atrakcija in vpitja ter cviljenja zaradi navdušenja je bilo še preveč. Po petih urah drznih spustov smo bili vsi trije prijetno utrujeni, a smo si vseeno privoščili še večerni sprehod.
To jutro smo se zbudili v oblačen in deževen dan. Spremljali smo vremensko napoved in se odločili, da gremo v park vlakcev. Res luštno speljan park, v katerem se lahko voziš z vsemi najbolj znanimi vlaki v Švici, le da so v mini obliki. Na postaji pogledaš, kdaj bo kateri pripeljal in akcija. Vsekakor zanimivo doživetje.
Na povsem jasno jutro smo zapustili Le Bouveret, še zadnjič pomahali Ženevskemu jezeru in se odpravili proti glavnemu mestu Bern, 150 km stran. Mesto je najbolj znano po treh medvedih, ki so simbol mesta. Najprej smo si torej ogledali Barengraben, ki so ga pred dvema letoma prenovili in sedaj medvedi res uživajo. Ogledali smo si tudi mesto in kupili spominke, majice in kapice. Privoščili pa smo si tudi nič kaj tradicionalno švicarsko kosilo, kebab.
Iz Berna smo se odpeljali do mesta na francosko-švicarski meji, do Basla. Po ogledu mesteca, kjer smo prespali, smo spoznali, da nas v Basel do živalskega vrta lahko pripelje tudi tramvaj. In ker je bilo to spet nekaj novega, smo se odločili, da bomo to prednost izkoristili naslednji dan.
Ker se dan pozna po noči, je bilo hladno, celih 15 stopinj. Tramvaj nas je pripeljal točno pred glavno železniško postajo, ki je fascinantna, saj je meja s Francijo tako rekoč pred nosom. Do živalskega vrta smo pešačili 10 minut. Živalski vrt je res zanimiv, saj ponuja veliko živali, ki jih pri nas v Ljubljani ni mogoče videti. Najprej akvarij z ribicami vseh pisanih barv, tudi ob malem Nemu. Nato smo šli mimo "ene take čudne vode", kot je rekel Tjuš, ko je kar naenkrat nekaj skočilo v to čudno vodo. Pingvin! Juhu! Tjuševo navdušenje nad njimi je bilo popolno. Še nikoli jih ni videl od blizu in takoj so mu prirasli k srcu. Druga taka žival je bil seveda kenguru, nato nas je presenetil divji osel, ki je imel noge kot zebra. Videli smo še flaminge. Tu so bili še slavni nosorogi, ob katerih dobiš občutek, da imajo vsega preveč na sebi. In pa seveda povodni konj, ki je za ograjo zelo prijazna živalca.
Po vseh doživetjih, smehu, petju v avtu in navdušenju nad Švico ter seveda obljubi, da še pridemo, smo se odpravili na najdaljšo pot. Domov. Pred nami je bilo 800 km poti. Popotovanje je bilo res prijetno. Prevozili smo 2430 km, a videli in doživeli veliko lepega. Lahko rečem, da imava zlatega otroka, ki ga zanima veliko stvari, ki zna uživati v majhnih podrobnostih, ki mu jih ponuja življenje. Imeli smo se luštno in vem, da gremo skupaj lahko kamor koli in uživamo sto na uro.
Urška Perko
