Letošnji dopust sem preživela v družbi planincev, s katerimi smo se potepali po eni izmed vzhodnoevropskih držav – Romuniji. Kaj pričakovati od dokaj nepoznane dežele na vzhodu Evrope? Tokrat nisem ničesar pričakovala, v zameno pa sem dobila še eno nepozabno dogodivščino, zgodbo, ki bo ostala v spominu.
Romunija spada med večje evropske države in se ponaša z raznoliko, pestro zgodovino. Od 1. 1. 2007 je tudi članica Evropske unije. Razdeljena je na šest regij: Maramures, Moldavija, Transilvanija, Vlaška, Banat in delta Donave. Nas je pot vodila od severne pokrajine Maramures prek Transilvanije do Vlaške in v obratni smeri nazaj proti madžarski meji.
Prvi krajši postanek smo opravili v severnem predelu države, v mestu Satu Mare, da smo si priskrbeli romunske »leve«, njihovo denarno valuto, ki je v Sloveniji nismo dobili. Vozili smo se po pokrajini Maramures, nekaj kilometrov stran od ukrajinske meje in prvi turistični ogled smo imeli v vasici Sapinte (Sapanta), ki je poznana po tako imenovanem veselem pokopališču. To je pokopališče z živobarvnimi nagrobniki v obliki križa, ki so okrašeni s slikami in napisi, na katerih je predstavljena zgodba pokojnika oz. del iz njegovega življenja, ki prikazuje njegov hobi, poklic, navado. S tem načinom slavijo življenja pokojnih in se jih spominjajo po njihovih dobrih stvareh. Pokopališče je prava atrakcija, množično obiskano in situirano zraven ortodoksne cerkvice, ki jo obnavljajo.
Dobra dva kilometra stran od vasice Sapinta leži kraj Sigeth Marmatia, znan po lesarstvu in kraj, v katerem stoji najvišja (82 metrov visoka) lesena cerkev na svetu. Cerkev se resnično ponaša z enimi izmed najlepših lesenih ornamentov, izrezljanimi vrati in vhodnimi portali ter s simpatično urejeno okolico, za katero skrbijo nune iz sosednjega samostana. Prostor za spočiti očke in dušo, sploh če imaš srečo, da tja prispeš v poznih večernih urah, ko kraj že sameva. Samostani kot tudi cerkve v tem delu privabljajo turiste, saj so njihove poslikane stene in urejeni vrtovi prava paša za oči.
Čakala nas je še vožnja do kraja Borša, kjer smo nato dvakrat prenočili. Kraj je zimsko središče, poleti pa ga turisti radi obiščejo zaradi številnih pohodniških poti, ki so urejene po pobočjih naravnega rezervata Pietrosul Rodnei.
Sveži in polni energije ter pričakovanj, kaj nam Romunija lahko ponudi, smo se naslednji dan odpravili na 2303 metre visok vrh Pietrosul. Do izhodišča pri samostanu v vasici Borša-Garlea smo se pripeljali, nato pa pot pod noge. Markirana pot nas je najprej pripeljala do ledenega jezera na 1870 metrih, krajši postanek in naša četica je odšla na vrh. Po dodatni uri in pol hoje smo osvojili najvišji vrh v Severnih Karpatih, priljubljen tudi med domačini. Sonce nas je grelo, jasno nebo pa nam je dalo vedeti, da bo naš razgled segel tudi čez mejo, na ukrajinski del Karpatov. Pot, po kateri smo osvojili vrh, je speljana po severnih pobočjih pogorja. Vseskozi nas je spremljal razgled na ledeniško jezero in višje tudi na Boršo. Do samostana smo se vrnili po poti vzpona.
Prihodnji dan smo se na poti do naslednjega prenočišča v vasi Lacu Rosu – Rdečega jezera sprehodili po nacionalnem parku Ceahlau. Startali smo v kraju Durau in s prečenjem po istoimenskem masivu smo prišli v vasico Izvorul Muntelui in koče. Čeprav smo začeli hoditi v soncu in ob jasnem vremenu nas je na poti ujel dež, pot se je spremenila v blatne potoke, postalo je vetrovno in mrzlo, a nahrbtniki skrivajo tudi v poletnih razmerah toplo zimsko opremo in opremo za dež, tako da smo po načrtovani poti previdno in počasi nadaljevali in tik pred temo tudi prišli na cilj.
Ko smo se vozili iz kraja v kraj, smo predvsem na severu bili deležni pogledov na gozdno pokrajino – prevladovali so mogočni iglavci; ob cesti smo videli romska naselja, zanemarjene vasi, ki kažejo na revščino v tem predelu Romunije. Bolj smo se vozili proti jugu, manj smo imeli takšen občutek.
V kraju Krvavo jezero smo prespali le enkrat in tako smo se zjutraj odpravili še malce južneje v notranjost dežele, proti kraju Baila Tusnad, najmanjšemu romunskemu kraju, znanem po številnih termalnih izvirih. Je tudi izhodišče za vzpon do Aninega jezera. Lično in vijugasto speljana pot nas je sprva pripeljala do gostišča, do jezera pa smo se morali spustiti v dolino. Spust se je vsekakor obrestoval – tako zaradi skoka v jezero kot tudi zaradi medvedov, ki se zadržujejo v teh koncih. Videli smo enega rjavega kosmatinca, na bližino katerega so nas opozorili laježi psov. V tem dnevu smo se na kratko ustavili še v vasici Pestera Tusnadua, od koder smo se povzpeli do žveplene jame, ki naj bi imela zdravilne učinke na spolne organe. Vožnja do mesta Sinaie se je zavlekla in v mesto smo prispeli v poznih večernih urah.
Naslednje jutro nas je pot zanesla od hotela do spodnje postaje gondole, s katero smo se odpeljali do koče Cabana Morita, od tam pa peš do 2505 metrov visokega vrha Omua. Vrh spada v pogorje Bučegi, ki se razprostira nad mestoma Sinaia in Busteni. Pot nas je vodila mimo njihovega olimpijskega centra Lalomitei in nato mimo koče Babele, okrog katere so na več mestih razstavljene kamnite skulpture – sfinge. Ta dan nas je spremljala megla, ki se je na srečo tu in tam razkadila in nam hitro pokazala lepote okoli nas, bili smo pa veseli, da ni deževalo. V Sinaio smo se vrnili po poti vzpona do koče Babele. Od koče smo se z gondolo spustili v dolino, v kraj Busteni in od tam v Sinaio.
Sledil je turistični dan in nabiranje moči za naskok na najvišji romunski vrh Moldoveanu. Sinaia je mesto na meji med Vlaško, Moldavijo in Transilvanijo, ki stoji ob reki Prahova in ob vznožju pogorja Bučegi. Mesto Sinaia je znano po sedežu letne rezidence nekdanje kraljeve družine iz 19. stoletja – čudovit grad Peleš. Spada med najlepše gradove v Romuniji. Grad je star dobrih 140 let. Očarljiva zgradba je bila zgrajena na zahtevo prvega kralja združene Romunije Karla I., ki je bil prvi in najdlje vladajoči kralj v vsej romunski zgodovini.
Majhno naselje Sinaia pa črpa svojo zgodovino iz pravoslavnega samostana z enakim imenom, ki ga je ustanovil Michael Contacuzino ob koncu 17. stoletja. V eni od bitk se je ustanovitelju čudežno uspelo rešiti zasledovalcev in v zahvalo je postavil samostan v Sinaii.
Kako se je razvijalo majhno naselje Sinaia in kaj vse smo doživeli še v Romuniji, pa v naslednji številki.
