Življenje v tujini - od izvedbe do spoznanja

Ko sem tistega hladnega dneva sredi februarja sedla na vlak za Prago, sem se borila z mnogimi čustvi. Čeprav sem selitev načrtovala mesece, sem v trenutku odhoda močno dvomila, hkrati pa sem bila pozitivno vznemirjena zaradi prihajajočega izziva. S temi mešanimi občutki sem strmela skozi okno v obraze domačih, ki so mi mahali v slovo. Najtežje mi je bilo, ko sem opazovala mamo s solzami v očeh – poslavljala se je že od druge hčere. Moja sestra se je namreč že takoj po srednji šoli preselila v Veliko Britanijo, jaz pa sem bila sedaj na poti na Češko.

Prvi meseci so bili zaznamovani predvsem s študentsko izmenjavo, ki mi je predstavljala odlično odskočno desko za življenje v tujini. Štipendija mi je omogočila začasno finančno stabilnost, izmenjava pa lažje navezovanje stikov v novem mestu. Zaposlena sem bila z zanimivim izobraževanjem ter številnimi obiski prijateljev tako iz Slovenije kot tujine. Raziskovala sem Prago, prebirala literaturo o njeni zgodovini ter na splošno uživala življenje v novem kraju. Ta prva faza, ki naj bi bila ena izmed faz kulturnega šoka za vsakega priseljenca in se imenuje kar medeni tedni, seveda ni odražala realnega življenja v Pragi, kot sem ga izkusila kasneje.

Že dokaj hitro sem se začela srečevati tudi s težavami. Na novo pridobljeni prijatelji so zaradi zaključka študentske izmenjave začeli odhajati nazaj v svoje rodne dežele, jaz pa sem bila ponovno primorana sklepati nova poznanstva. Vedno bolj sem se soočala tudi z nevšečnostmi s strani domačinov, morda predvsem zaradi mojega slabega znanja češkega jezika. Poleg tega mi je začelo primanjkovati finančnih sredstev, zato je napočil čas, da si najdem zaposlitev. V naslednjih mesecih sem prehajala iz dela v delo, ki pa mi mnogokrat ni dopuščalo časa oz. energije za sklepanje novih prijateljstev. Delati sem namreč pričela v turizmu, kjer sem sicer uživala, a sem veliko svoje energije za druženje vložila prav v delo. Površinska prijateljstva mi niso dajala zadovoljstva in pogosto sem se počutila osamljeno. Brez zadržkov priznam, da ta druga faza, ko začnemo opažati razlike med domačo in tujo kulturo, začetno navdušenje pa zamenja nelagodje, ni bila lahka.

Po prvoletni borbi sem se počasi začela postavljati na noge in Prago, z vsemi njenimi prednostmi in slabostmi, pričela končno sprejemati kot svoj novi dom. Spoznavati sem pričela vedno več prijateljev, predvsem priseljencev, s katerimi smo si bili v veliko oporo v naši skupni situaciji – Praga ima na našo srečo precej močno in aktivno mrežo priseljencev. Prav tako sem se zaposlila v podjetju, ki me je dokončno navdušilo za delo v turizmu ter mi ponudilo veliko novih znanj in možnosti napredovanja. Od tu dalje so stvari tekle lepo, ustaljeno vse do zadnjega leta v Pragi, ko so mi misli pričele čedalje bolj uhajati na dom, domače, morje, našo lepo naravo in mir.

Nekateri najdejo v tujini svoje mesto pod soncem, a zame, in verjetno marsikoga drugega, ni bilo tako. Moji dobri prijatelji v Pragi so, ponovno, drug za drugim počasi začeli odhajati nazaj v domače ali druge države, mene pa je v Pragi zadrževala le še moja najnovejša, zame pomembna karierna priložnost ter sestra, ki se mi je v zadnjih šestih mesecih pridružila v Pragi. Počasi sem začela slutiti, da se moja Praška izkušnja zaključuje in da sta zadana cilja uresničena – pridobila sem si bogate delovne izkušnje ter ugotovila, da mi življenje v naši mali deželici ustreza bolj kot življenje v tujini. Kljub tej ugotovitvi ne izključujem možnosti, da morda kdaj spet preizkusim tujino – naslednjič bodo začetki lažji, izkušnje pa še zanimivejše.

Če se odločate za odhod, je dobro, da se zavedate, kakšen je vaš razlog in kaj pravzaprav želite doseči. Tako boste v težkih trenutkih vztrajnejši, s čimer pa ne boste zgolj korak bližje zastavljenemu cilju, ampak se boste s tem tudi veliko naučili o sebi. Seveda stvari na koncu nikoli ne potekajo točno tako, kot si jih zastavimo, in nič ni narobe, če si med izvedbo zastavimo nove cilje. Pomembno je le, da raziskujemo sebe, krepimo svoje prednosti, razrešujemo svoje slabosti, predvsem pa, da smo čim zadovoljnejši in čim bolj izpopolnjeni. Jaz sem resnično hvaležna za vsa poznanstva in doživetja, ki mi jih je prineslo življenje v Pragi. Iz nje sem brez dvoma odkorakala osebnostno močnejša in izkustveno bogatejša.