Ja, Katka in Mic sta res zanimiva popotnika, ki pravita, da je najboljše potovati brez (prevelikega) načrtovanja. Pričakovanja tako niso velika, presenečenja na poti pa neprecenljiva. Prepotovala sta že 8 držav, od toplih krajev, kjer sta uživala na rajskih plažah in koralnih grebenih do hladnejših, kjer sta občudovala mogočne vrhove osemtisočakov. Med potovanjem rada občudujeta naravo, poskušata lokalne dobrote, raziskujeta male ceste z motorjem in spoznavata tradicionalno življenje domačinov.
Kdaj sta začela potovati in kam sta se podala na prva potovanja?
Najina potovanja so se začela, ko so to dopustile finance. Malo delaš, malo varčuješ in gre. Kot večina mladih popotnikov, sva tudi midva hodila na krajše izlete po Evropi, oba pa sva bila tudi že v Indoneziji, ki je čudovita in zelo raznolika država. Zato sva letos tam preživela kar tri mesece.
Zasvojila ju je celina nasprotij in skrajnosti - Azija z vsemi svojimi čari, od naravnih lepot, divjin do premnogo številčnih mest, tamkajšnji menihi, hrana, tudi umazanija ter revščina, ki sodita poleg. Skratka, Azija s svojimi vsestranskimi raznolikostmi.
Za Azijo menita, da je na vaju naredila največji vtis?
Azija je ogromna in zelo raznolika. Včasih je kar težko verjeti, da se okolje tako spremeni v razdalji dveh ur z avtobusom in to nama je všeč. Če se kje nisva dobro počutila, sva pregledala možnosti in se naslednji dan usedla na bus in našla rajsko mestece (če sva imela srečo). Poleg raznolikosti pa ima ta del Azije še eno veliko prednost. Noro poceni je! Največji vtis je definitivno pustila Indija, ki ima veliko osebnosti, umazana in glasna je, ljudje so zvedavi in vsak dan si igralec v novem delu akcijskega filma. Mic je naravnost zaljubljen v to barvito državo.
Vztrajnost in neznosna želja po odkrivanju sveta ju je pripeljala tako daleč, da sta se odločila za daljše potovanje. Planirala pot za celo leto in tiho upala na podaljšanje. Potrpežljivo zbiranje kovancev v pujsu na nočni omari in preostali prihranki so kmalu zadostovali za daljše slovo od doma.
Odpraviti se na takšno pot ni kar tako. Od kod ideja za tako dolgo potovanje?
Mic je imel že od nekdaj željo potovati za dlje časa in odkrivati Azijo. Tako sva se odločila, da se prepustiva poti skupaj. V dvoje je lepše. Azija je bila zanimiva za oba in je cenovno zelo ugodna. Tako sva kupila enosmerno karto do Šrilanke in vsem povedala, da greva na pot. Ni vedno lahko in ko si že 30 ur na poti, umazan in lačen, si še kako tečen. Pa vseeno gre. Ne morem verjet kako malo materialnih stvari dejansko rabimo za življenje.
Odpotovala sta brez načrta. O tem, da bi se znala na poti skregati, da njima lahko zmanjka denarja ali še kaj hujšega, nista niti razmišljala. Prepustila sta se toku življenja na poti in bila prijetno presenečena.
Ali sta imela kdaj na potovanjih kakšno slabo izkušnjo?
Slabih izkušenj pravzaprav nimava preveč, so le različni okusi držav. Ogledi muzejev in podobno naju ne pritegnejo preveč. Tu in tam obiščeva kakšno pagodo ali muzej umetnosti. Raje doživiva utrip življenja domačinov, njihovo tradicionalno hrano, neokrnjeno naravo ter seveda morje, ki ga oba obožujeva. V vsaki izmed prepotovanih držav pa sva našla toliko skupnega, da nikoli nisva imela problema z dogovorom o načrtovanju poti. No, pa naj se vrnem k slabim izkušnjam, ukradli so nama denarnico in fotoaparat, ki sva ga morala nadomestiti. Dejansko samo finančni udarci, samo kaj, ko nimava prihodka.
Potujeta spontano. Nekaj pa je le vendar potrebno predhodno organizirati?
Pred potovanjem v državo si pogledava osnovne stvari in aktivnosti, ki bi bile za naju. Vse ostalo pride sproti. Zgodilo se je že celo, da sva bila nekam namenjena in naju je vmes pritegnilo kaj drugega ter sva kar tako spremenila smer potovanja. Kljub vsemu pa imava vedno kakšen poseben izziv, ki se ga še posebej veseliva. Kot npr. ashram v Indiji, potapljanje na Andamskih otokih, treking na Base kampu Annapurne, živeti s plemeni na Siberutu, priti na otočje Banda (kar je precej zapleteno). Za takšne podvige pa seveda potrebujeva načrtovanje. Kar se tiče prenočišč, teh ne rezervirava vnaprej. Prenočujeva vedno v nizkocenovnih prenočiščih, saj nama spanje predstavlja samo tisto nujo, da lahko nadaljujeva potovanje in nama je skoraj vseeno, kje spiva. Pa še veliko barantava.
Katka in Mic najraje potujeta z javnimi prevozi, še posebej z vlaki, ki sta se jih najpogosteje posluževala v Indiji in na Šrilanki, saj so tam ti prevozi zelo poceni. Poleg vlakov pa se pogosto poslužujeta tudi avtobusov, za katere menita, da so bili najbolj udobni v Vietnamu. Za raziskovanje okolice si pogosto sposodita kolo ali pa motor. Če pa le imata možnost, se zelo rada popeljeta z rikšo.
Potovanje za eno leto se sliši več kot odlično. Verjetno pa le ni vse tako lepo?
Edina slabost, ki jo midva trenutno doživljava je to, da dlje časa ne vidiva družine in prijateljev. Sploh v času praznikov in rojstnih dni, ko se še toliko pogosteje spomniš na svoje bližnje. Za vse ostalo pa moraš biti precej zbran, da kje česa ne pozabiš, da se ne izpostavljaš in imaš kakšno nepredvideno slabo izkušnjo. Seveda se tudi kdaj skregava, ampak sva se naučila ohraniti mirno glavo.
Kot vsak popotnik, sta verjetno tudi vidva doživela tiste »najlepše« trenutke potovanja. Kje?
Težko bi rekla, kateri je bil res najlepši, ker je bilo veliko nepozabnih. Eno leto je dolga doba. Včasih je samo kak dan noro lep, na primer, ko naju je na zajtrk ob prazniku povabila ena punca v malem mestecu na Filipinih. Kar k njej domov! Jedla sva z vso njeno družino pa še lokalna godba je bila zraven. Pri nas se to nikoli ne bi zgodilo. Med najljubše trenutke štejeva puščavo v Rajasthanu v Indiji, treking v Nepalu, izjemno hrano na Tajskem, potapljanje na Bandi, življenje s šamani na Siberutu, templji v Myanmaru in prijaznost ljudi na Filipinih.
Potujeta po mnogih državah, kjer pa ni ravno takšna kulinarična ponudba kot doma. Sta jedla že kaj povsem neobičajnega?
Najbolj nenavadna jed na poti so definitivno pečene črne čebele z ličinkami, ki so specialiteta in prava redkost tudi za domačine Myanmara. Ampak so bili tako prijazni, da so jih delili z nama. Takoj naslednje jutri so nama za zajtrk postregli z ocvrtimi rdečimi mravljami, ki pa baje niso več tako posebne. Mic je pojedel tudi enega živega črva, ki se hrani v sago drevesu. Ja, Siberut je bil glede hrane res najslabši. Očitno šamani nimajo časa kuhati. Tam sva dobila za večerjo tudi prašičji anus, ki ga nisva mogla pojesti in je romal za hrbet, kjer so ga pojedli psi.
Ker svetovna popotnika zelo dosledno in zanimivo pišeta blog, se jima je trud poplačal in sta bila lansko leto izmed več kot 600 udeležencev izbrana med 16 zmagovalcev
Big Blog Exchange. Takratno nagrado sta bila primorana zaradi logističnih in finančnih nevšečnosti prepustiti
Nini Kogej. Vseeno nista ostala povsem brez nagrade, saj je k njima pristopila
STA ter njima ponudila, da ju za dva meseca pelje na Filipine.
Glede na to, da sta prejela takšno nagrado, verjetno po enem letu še ne bosta prišla domov?
Ne, ne greva še domov. Eno leto potovanja pusti posledice in vrnitev v prejšnje življenje bo kar težka. Na poti se imava lepo in tako se bova ustavila za par mesecev na Tajskem. Koliko sva zapravila v enem letu, sva podrobno opisala na blogu in zato bova poskušala najti vir dohodka. Imava nekaj dela preko spleta, poskušala pa bova dobiti kaj na mestu.
Na blogu sta zapisala, da sta lani februarja naredila dva načrta, realnega in bolj realnega. Realni je pomenil, da gresta domov po natanko enem letu, bolj realni pa, da gresta domov pred Božičem in presenetita domače. Ni se zgodil ne eden in ne drugi, saj še vedno potujeta naokoli.
Med potjo se jima je spremenilo veliko načrtov. Pravzaprav sta ugotovila, da načrta sploh nimata. Potujeta tako, kot se njima zazdi, kamor vodi zanimivejša in lepša pot, kjer je bolj razburljivo in kjer je drugače. Na koncu sta ugotovila, da se pravzaprav nihče od njiju ne ukvarja z načrtovanjem. Prepotovala sta mnogo, doživela ogromno in vse to ju še bolj bogati in jima daje še več energije za nadaljevanje. Mic in Katka sta trenutno v Chiang Maiu in veliko jesta.
