Potovati z otroki

Našo popotniško družinico sestavljata dva radovedna majhna otročička in starša, ki se ne moreta upreti popotniškem duhu. Naša potovanja niso usmerjena na en kraj znotraj destinacije, temveč nam je bistvo videti čim več v času, ki ga imamo na razpolago. V zadnjih letih smo obiskali kar nekaj destinacij znotraj Evrope, počasi pa nas vleče tudi na druge celine.   

 

Med pripovedovanjem o naših izletih in potovanjih, me starši pogosto sprašujejo, ali smo res bili z otroki. Ob tem pogosto dodajo, da si sami ne bi upali. Verjemite, ni veliko razlike. Čeprav me včasih skrbi, da je zanju preveč, večinoma vse poteka brez problema. Razlika je le v tem, da bi, če bi potovala sama z možem, morda poskušala poiskati cenejša bivališča na samem mestu. Najpomembneje se mi zdi zdravje najinih otrok, zato s sabo nosimo tudi manjšo »lekarno« (antipiretike, rehidracijska sredstva in podobno).  Da bi si olajšala potovanja, sva kupila tudi 'trunkl'; to je nahrbtnik, ki se spremeni v avto-sedež. Tako nama ni potrebno doplačevati avto-sedežev, kadar rezervirava in najameva avtomobil. Prav pa nam pride tudi takrat, kadar koristimo nizkocenovni let, saj ga lahko napolnimo z oblačili. 

 

Pri načrtovanju potovanja vedno paziva, da imata tudi otroka svoje trenutke, kot je na primer obisk akvarija, jahanje kamel in podobno. Muzejev umetnosti, galerij in cerkev trenutno ne obiskujemo. Dogodivščine, ki jih skupaj doživimo, nas tako povežejo, da včasih prav težko presedlamo na čisto vsakdanji dan. Včasih se nam zgodi kaj prav zanimivega, kot se nam je na primer  na zadnjem potovanju v Maroku, kjer nas je pustila na cedilu navigacija. Očitno smo izgledali pošteno izgubljeni, saj nam je na križišču na okno potrkal motorist, vprašal, kaj iščemo, ko smo mu poskušali dopovedati, da je vse v redu,  nam je nakazal, naj mu sledimo. Čeprav smo se peljali dalje,  nam je sledil, saj je vedel, da gremo narobe. Nakar smo kmalu ugotovili, da res ne vemo, kje smo. Motorist nas je še enkrat ogovoril skozi okno z besedami: »Ste Slovenci?? Jaz delam za ta avto.«  Po zasledovanju motorista z roza čelado smo se  pripeljali do željene destinacije. Ugotovila sva tudi, da imajo v nekaterih državah sindrom »belega otroka«. Če vam ni všeč, da se tujci dotikajo in poljubljajo vaše otroke, potem Maroka ali Turčije ne priporočam. 

Pri potovanju z letalom vam svetujem, da pred potovanjem kupite knjigo ali kaj podobnega ter pospravite v nahrbtnik za ročno prtljago, saj bo na letalu bo tako nekaj minut mir. Hrana in pijača za otroka, na primer steklenička s čajem, sta, kljub temu da vam bodo mnogi odsvetovali, dovoljena v ročni prtljagi. Vsekakor pa priporočam, da imate v ročni prtljagi, tudi kakšen prigrizek v primeru letenja z nizkocenovnim letom, saj na njem ni obroka. Na letalu je rahlo hladno, zato priporočam toplo oblačilo tudi poleti, saj včasih klima konkretno piha. Pri potovanju z avtomobilom pa priporočam, da se prilagajate otrokom in ne poskušate doseči cilja na silo.

 

V zadnjem času sva začela potovanja snemati in oblikovati v domače dokumentarce, saj želiva, da imata otroka spomine, ne samo v obliki slik, ampak tudi filmčke, ki jih bosta lahko pokazala prijateljem, morda celo svojim otrokom. Nekaj smo jih že pokazali v vrtcu, morda se kdaj znajdejo tudi na našem blogu, zaenkrat pa so bolj za nas. Trenutno nas najdete na spletni strani: http://zotrocinaokoli.blogspot.si/

 

Morda za konec še ena misel: "Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom."