Kjer sonce rdečezlato zahaja

Le kdo ne pozna Pise? Ni ga turističnega vodnika Italije, ki ne prikazuje fotografije svetovno znanega poševnega stolpa (Campanile). Ni pa to edina znamenitost Pise. Nasprotno – Pisa je čudovito srednjeveško mesto, ki je v srednjem veku kot pomorska republika doseglo velik razmah. Turiste, ki se trejo kot mravlje na mravljišču, zagotovo najbolj očara romansko stavbarsko (iz obdobja 11.–13. st.), ki je tu doseglo zavidljiv sijaj, kakršnega ni deležno nobeno drugo mesto. Na Piazza dei Miracoli (Trg čudes) sem uživala v lepotah, ki mejijo med realnostjo in fantazijo. Ogledali smo si najpomembnejše spomenike na trgu: Duomo (stolnico), že omenjeni poševni stolp oz. Campanile in Battisteri (krstilnico). Vse marmornate stavbe se zlivajo v enotnosti stila in s svojo zunanjostjo navdušujejo obiskovalce. Toplo spomladansko vreme, topli sončni žarki in nebo brez oblačka so bili več kot naročeni za dopoldansko ležanje na trati in pašo oči na marmornatih romanskih čudesih. Ogledala sem si tudi notranjost krstilnice in stolnice, ki sta sicer zanimivi in lepi, a marmornate zunanjosti ne prekašata. 

Popoldan je bil rezerviran za obisk mesta Lucca. Če želite opis v dveh besedah, lahko rečem: »Najlepše mesto!« Lucca velja za eno najbolj umirjenih italijanskih mest, zame pa je to najlepše mestece, kar sem jih kdaj obiskala. K umirjenosti prispevajo kolesa, ki so glavno prevozno sredstvo po uličicah, zato Lucco upravičeno kličejo tudi mesto koles. Kolesa, srednjeveške velike hiše, ki se tesno stiskajo ena k drugi, in pravokotno sekajoče se ozke uličice med njimi vzbudijo turistu občutek skrivnostnosti. Najlepši del je brez dvoma staro mestno jedro krožne površine. Skrivnostne ozke ulice vodijo do masivnega vhoda, ki vabi v mestno jedro, na glavni trg. Glavni trg in hkrati središčna točka Lucce je stičišče začetka in konca, ozkosti in širine, skrivnostnosti in resničnosti. Sredi trga se človek počuti kot v središču sveta, saj so vse naokrog hiše, ki so zgrajene tesno skupaj v krogu. Ker je bil že popoldan, se je sonce počasi že poslavljalo in izginjalo v ozadju hišk. Kolesa, mizice, stoli, kavarne, številne trgovinice, knjižnice, papirnice in špagetarije, ki se nahajajo v spodnjih etažah večstanovanjskih hiš, vabijo. Dodaten pečat mestu pa dajejo naravne zemeljske barve, v katere so »oblečene« hiše. V Italiji namreč velja pravilo, da morajo imeti vse hiše fasado v zemeljskih odtenkih. Oranžno-rumeno-rjave barve dajejo občutek naravnosti. V eni izmed živilskih trgovin sredi Lucce sem našla poleg različnih barv, oblik in vrst testenin najdaljše špagete na svetu, kar sem jih kdaj videla. Pol metra dolge testenine, valjaste votle oblike, premera 1 centimeter. Teden dni po moji vrnitvi smo jih doma tudi preizkusili. Moram priznati, da je bila največja težava poiskati dovolj veliko posodo, da smo jih lahko skuhali. Bili so odlični, sicer nekaj povsem drugega kot naši špageti, specifičnega okusa, vendar božanski.

Firencam bi lahko po umetniški plati pripisali največje bogastvo v svetu. Umetniški navdušenci bi imeli ves teden ali dva kaj početi. Sama sem odkrivanju renesančnih biserov Firenc namenila dva dni, a že vnaprej povem, da mi je zmanjkalo časa za vse umetnine in jih je veliko ostalo za prihodnji obisk. Največja umetnost (ne zgolj po velikosti, pač pa tudi po umetniški vrednosti) je Santa Maria dei Fiore (Duomo) z znamenito Brunelleschijevo kupolo. Po ozkih, temačnih hodnikih s slabim zrakom sem se povzpela na vrh kupole, za kar je bilo treba prehoditi natanko 463 stopnic. Bilo je vredno, saj sem tik pod vrhom kupole občudovala mojstrsko delo arhitekta in umetnika Brunelleschija iz 15. stoletja. Obhod po notranji strani kupolne lupine je ob pogledu navzdol strašljiv, saj se zavedaš, da si sto metrov višje kot verniki, ki jih s svojo radovednostjo motiš pri maši. Po drugi strani pa je zanimivo razmišljati, kako so pred šestimi stoletji gradili to kupolo, katere gradnja je za tisti čas predstavljala tehnični presežek, njena velika posebnost je tudi, da je bila zgrajena brez tipičnih – zunanjih gradbenih odrov. Z zunanjega dela vrha se je moč razgledati po celotnih Firencah. Razgled je božanski. Nekaj podobnega kot razgled z Eifflovega stolpa, le z malo manj prehojenimi stopnicami in močnejšim vetrom, ki mi je mršil lase in uničeval fotografije. 

 

Nekaj minut kasneje, ko sem stala na trdnih tleh, sem bila tega dejstva neizmerno vesela. Nasproti cerkve je znamenita osmerokotna krstilnica (Babtisterium), ki je obložena z zelenim in belim marmorjem. Slovi po mozaikih v notranjščini in bronastih vrati na zunanjščini. Najsijajnejša so vzhodna, ki jih je zasnoval Ghiberti. Michelangelo jih je zaradi izredne umetniške vrednost poimenoval Rajska vrata.

V Academii sem si ogledala Michelangelovega Davida, ki je eno njegovih najznamenitejših del in nasploh zelo znano kiparsko delo renesanse. Predvidevala sem, da gre za velik objekt, a ko sem ga zagledala, sem bila osupla nad njegovo ogromnostjo. Proporc rok z drugimi deli telesa je neenakomeren – njegove roke so prevelike. Zanimiva je upodobitev oči. Namesto strahu pred nasprotnikom, s katerim se je bojeval, njegove oči izražajo srcu podobno sporočilo. Detajli, videni na pravih primerkih, me vedno znova prepričajo, da si je vredno umetnine ogledati v živo, saj nobena fotografija ne prebudi čustev, domišljije in ne prikaže skritih malenkosti, kot jih lahko doživiš sam. 

 

Po skoraj dvournem čakanju v vrsti pred Galerio degli Uffizi, eno največjih slikarskih galerij v Italiji in na svetu, se mi je sreča nasmehnila in prebila sem se do vrat. Čeprav je bila sobota in ura precej zgodnja, se gneči nisem mogla izogniti. Legendarna galerija Uffizi je dokaz, da se je v Firencah rodila renesansa. V Uffiziju si lahko namreč ogledate odlična slikarska dela evropske umetnosti (dela Rafaela, Michelangela, Rembrandta, da Vincija …). Čakanje se je obrestovalo, saj lepot ni manjkalo. 

 

Brez skrbi, Firence niso samo muzeji in galerije. Dovolj je že sprehod po starem delu mesta, saj ta dobesedno na vsakem vogalu ponuja polno dih jemajočih arhitekturnih znamenitosti. Na tržnici v Firencah boste srečali tudi kip prašička. »Počohajte« ga! Med ljudmi namreč živi mit, da se bo vsakdo, ki divjega prašička poboža po smrčku, zagotovo še vrnil v Firence. Jaz sem ga in upam, da bom z malo vraževerja še kdaj obiskala to mesto. 

 

Eden izmed simbolov Firenc je tudi stari most čez reko Arno (Ponte Vecchio). Na tem mostu vse od 13. stoletja naprej cveti trgovina. Sprva so na mostu svoje lokale odprli mesarji in pridelovalci rib, saj je bila reka pod njimi priročno odlagališče odpadkov, kasneje pa je eden izmed medičejskih vladarjev zaradi smradu prepovedal mesarsko in ribiško obrt ter na most naselil zlatarje in draguljarje.