Grenlandija, kjer je zeleno le ime

Mučno potovanje daleč na sever

Čeprav je Grenlandija, tehnično gledano, del Evrope, je pot do tja presneto dolga. Iz Abu Dabija sem najprej letela v London Heathrow, kjer sem imela povezovalni let v Reykjavik na Islandiji. Tja sem prispela pozno zvečer in noč sem tako morala preživeti v mestu. Naslednji dopoldan sem z reykjaviškega mestnega letališča poletela v Ilulissat, tretje največje mesto Grenlandije, ki se nahaja na zahodni obali otoka. Vsega skupaj je potovanje trajalo več kot 26 ur! Ampak ko sem prispela, je bil ves trud poplačan. Ilulissat s svojimi tri tisočimi ljudmi spominja bolj na očarljivo ribiško vasico kot na eno večjih mest. Je dom najhitreje premikajočega se ledenika na svetu in zahvaljujoč njegovemu taljenju velikanskim ledenim goram in manjšim kosom plavajočega ledu po vsem zalivu, ponuja fantastičen razgled. Ti delci ledu ustvarjajo nadrealistično podobo – spokojno a opozarjajočo na krutost lokalnega podnebja. V močnem nasprotju z umirjenimi barvami ledu in nordijskega morja pa so številne barvite hiše. Niti ena od njih ni preprosto bela in niti dve nimata fasad istega odtenka katere koli barve. Povedali so nam, da živahne barve človeških bivališč domačinom pomagajo najti svoje domove v času močnih snežnih padavin. V mestu je zgolj ena cesta, ki povezuje letališče s pristaniščem in središčem vasi, ki so eden od drugega oddaljeni le tri kilometre. Kratek sprehod proč od glavne ulice ponuja razgled ne samo na osupljiv fjord, temveč tudi na nešteto psov haskijev, ki pozimi vlečejo sani. Na vrhuncu nordijskega poletja, ko sem bila na Grenlandiji, pa so psi izgledali precej manj graciozno kot na fotografijah, kjer elegantno vlečejo sani čez zasnežene planjave. Poleti so priklenjeni, njihova dlaka je umazana zaradi blata, v katerem ležijo, in so precej osamljeni, saj je ljudem odsvetovano približevanje tem »divjim« psom. Odlično se zlijejo z mokro, blatno prstjo.

Znanstvene raziskave na Grenlandiji

Glavni razlog mojega obiska Ilulissata je bila asistenca pri terenskih raziskavah. Ker je ledenik Jakobshavn (v grenlandščini znan kot Sermeq Kujalleq) najhitreje premikajoč se ledenik na svetu, znanstveniki, ki preučujejo različne vidike podnebnih sprememb, kot so nivo morja, dvig temperature in taljenje ledu, na območju Ilulissata opravljajo razne meritve. Na krovu 15-metrske ladje R. V. Porsild, ki je namenjena izključno znanstvenemu delu, sem se pridružila ekipi znanstvenikov, ki formulirajo klimatske modele. Pluli smo od Ilulissata do Qeqertarsuaqa na otoku Disko. Naš cilj je bil zbrati podatke o slanosti, temperaturi, globini in motnosti morske vode na različnih vnaprej določenih točkah v zalivu Disko z namenom nadaljevati raziskave o interakcijah ledeniškega ledu in morske vode. Ker je bilo naše plovilo premajhno, da bi nudilo prenočišče skupini devetih raziskovalcev in študentov ter trem članom posadke, smo noči preživljali na arktični postaji v kraju Qeqertarsuaq. Arktična postaja pripada Univerzi v Kopenhagnu in vključuje raziskovalce različnih področij, med drugim botanike, zoologe, geologe, geofizike in fizične geografe, a lahko naenkrat gosti le do 26 raziskovalcev. Zaradi majhnosti postaje je še toliko bolj neverjetno, da sem tam, več kot 4.500 kilometrov proč od domovine, naletela na še eno Slovenko! Bila je članica botanične ekipe, ki je prišla na otok Disko opravljati terensko delo. Njena skupina je zbirala vzorce na kopnem, v vlažnih predelih otoka, tako da mi je iz prve roke povedala vse o tem, kako nadležni so lahko komarji v tem delu sveta!

Nepozabna vožnja s helikopterjem do ledenika Jakobshavn

Ko se je moje bivanje na Grenlandiji že približevalo koncu, so organizatorji raziskovalne ekspedicije imeli v žepu še eno presenečenje za vse študente asistente. Odpeljali so nas do letališča Ilulissat, kjer smo ponovno vzleteli. Tokrat sicer ne z letalom, temveč s čisto pravim helikopterjem! Leteli smo nad mestom Ilulissat in nato vzhodno proti ustju ledenika Jakobshavn. Tam smo pristali, da smo si ogledali vremensko postajo, ki so jo nekaj let pred tem postavili organizatorji. Postaja beleži informacije o podnebju skozi vse leto in te podatke nato uporabijo pri modeliranju podnebja. Slišali smo pokanje ledu in videli, kako so se kosi ledu lomili od večjih ledeniških mas. Toda z izjemo pokajočih zvokov ledu je vladala popolna tišina. Kot vkopani smo zrli v širne ledeniške planjave, ki so se lesketale pod sončnimi žarki, in jim ni bilo videti konca. Ob povratku smo prečkali nekaj globokih ledeniških razpok, v katerih je bila ujeta voda najbolj nenavadnih odtenkov bleščeče modre, kar sem jih kadar koli videla. Bila je mešanica azurne in turkizne, kombinacija mogoča zaradi odboja sončne svetlobe od okoliškega ledu. Ko smo ravno posneli še nekaj fotografij, na katerih se pretvarjamo, da smo kopiloti helikopterja, se je naš polet vse prehitro končal.

Grenlandija je gromozanska – le 29 držav na svetu je večjih – in takšna je tudi moja hvaležnost, da sem imela priložnost obiskati ta oddaljeni del sveta. Naj navidezna preprostost »dežele velike dolžine«, kot jo imenuje nacionalna himna, navdihne mnoge, da poiščejo njeno skrito kompleksnost!