Kako graditi mostove med ljudmi s potovanjem in volunterstvom?
Ana je mlada, osemindvajsetletna Mariborčanka, ki je, kot veliko mladih, hitro ugotovila, da želi videti več, kot le domači kraj. Je ljubiteljica potovanj, učiteljica smučanja ter filantropistka. Ob pogovoru o njenih dosedanjih izkušnjah izžareva modrost in iskrenost, empatijo do ljudi, narave in živali. Njene besede sežejo globoko v mojo zavest, kjer spoznam, da so njene bogate izkušnje zgrajene na osnovi preprostega zaupanja v ljudi, ki ga sedaj redkokdaj premoremo.
Mladost je obdobje, ko začneš iskati svoje poslanstvo in strasti. Odkrita strast do potovanja je zasluga tvojih staršev, ki so že od malih nog tebe, sestro in brata popeljali v svet in razširili obzorje.
Res je, veliko srečo imam, da sem se s potovanji srečala že v mladih letih. Prvo večje potovanje je bilo pri šestnajstih letih, ko smo z družino preko agencije odšli naprej v Kenijo, leto zatem pa še v Namibijo. To je bilo prvo srečanje z drugačno kulturo in takrat se je začela v meni prebujati tendenca po odkrivanju sveta. Kasneje smo, ponovno organizirano, odšli še v Izrael in Jordanijo, kjer sem se odločila, da bom od raje začela potovati sama in v lastni režiji.
In kam te je popeljala ta odločitev?
Pri devetnajstih letih, po koncu prvega letnika študija, sem se odpravila nazaj v Afriko, tokrat na zahodno obalo, in potovala po Gani in Burkini Faso. Doživljala sem občutek popolne svobode, ki me je v trenutku zasvojil. Ko si sam in nisi vezan na nikogar, veliko intenzivneje dojemaš okolje in kulturo. Greš, kamor želiš, za kolikor časa želiš in, kar je najpomembnejše, naučiš se biti samostojen. Kljub temu, da sem tam bila sama, se nisem počutila osamljeno. Ljudje so bili izjemno prijazni in edina težava, ki sem jo imela, je bila, da me zaradi moje starosti niso jemali resno. Zato sem morala lagati, da sem stara dvajset.
Med študijem mednarodnih odnosov si neprestano ohranjala stik s potovanji, izkoristila možnost študentskih izmenjav ter celo pridobila izpit za učiteljico smučanja. Slednje ti je omogočilo zanimivo kariero pot – lahko poveš kaj več o tem delu?
Smučala sem že od otroštva in trenirala vse do osemnajstega leta. V času študija sem opravila tečaj za učitelja smučanja, kar mi je omogočilo, da sem lahko začela opravljati sezonsko delo na smučiščih po svetu. Prvo sezonsko delo sem dobila v Švici na smučišču St. Moritz, ki je bil bolj poskus, kako je živeti na tak način. Bilo mi je tako všeč, da sem se v Švico nekaj let kasneje vrnila še za dve zimi, vmes pa sem se po enoletni prekinitvi smučarske kariere zaradi študija odpravila še v Avstralijo in Kanado. Med smučarskimi sezonami mi je uspelo potovati po bližnjih deželah. Iz Kanade sem prepotovala del ZDA in Mehike, v Avstraliji vzhodni del države ter Indonezijo, iz Evrope pa sem se precej časa potepala po Kavkazu in Bližnjem vzhodu. Lepo se je izšlo, priznam. Takšno delo mi omogoča ogromno svobode, ki se ji je težko odreči.
Si razen učenja smučanja opravljala še kakšno drugo sezonsko delo?
Eno sezono sem v Kanadi sadila drevesa. To je bilo eno mojih najljubših poletij: bili smo sredi divjine v Britanski Kolumbiji in Alberti, spali smo v šotorih, bili brez telefona in interneta in se ob večerih družili ob ognju. Delo je bilo sicer zahtevno, vendar smo bili super ekipa in si v težkih trenutkih zelo pomagali med seboj. Pokrajina je bila čudovita, srečali smo medvede in lose, videli smo tudi severni sij. Po dvanajsturnem delovniku smo bili sicer zelo utrujeni, ampak zadovoljni z opravljenim delom.
Zelo te zanima področje človekovih pravic (iz tega področja si tudi magistrirala), kar te je med drugim vodilo k udeležbi na prostovoljnih taborih, ki so zelo poučen način potovanja in spoznavanje drugih kultur. Kako te je spremenilo?
To je bil zelo poseben način potovanja, ki sem ga takoj vzljubila. Preko organizacije
Zavoda Voluntariat sem bila na taborih v Parizu in Tanzaniji, sedaj pa se že nekaj časa mudim v Palestini, kjer sem sprva učila tuje jezike v Nablusu, nazadnje pa sem sodelovala pri projektu priprave pohodniških poti v južni Palestini. Moja želja, da povežem področji – šport in človekove pravice – se mi je letos uresničila, in sicer sem imela možnost zelo aktivno sodelovati pri projektu učenja smučanja deklet v Bamiyanu v Afganistanu. V togi družbi, kot je v Afganistanu, so se dekleta učila obvladovati smuči in s tem upam, da so dobile zagon tudi na drugih področjih v življenju. Na prvi pogled šport in človekove pravice morda nimajo kaj dosti skupnega, vendar pa lahko s samozavestjo, doseženo skozi šport, dekleta in ženske po celem svetu počasi spremenijo tudi svoj položaj v družbi. Vem, da kot prostovoljka ne morem spremeniti sveta, lahko pa s svojimi izkušnjami poskušam graditi mostove med ljudmi, ki se zadnje čase, vsaj v Evropi, vedno bolj bojijo drug drugega.
Pa ostaniva še malo pri Afganistanu. Država je v medijih prikazana kot izjemno nevarna in le redkokdo bi jo dal na seznam željenih destinacij. Kako si prešla vse, kar si do takrat slišala in videla o Afganistanu?
Seveda me je bilo na začetku nekoliko strah, ker nisem vedela, v kaj se zares podajam. Medijem sicer sploh ne verjamem, kljub temu pa je dejstvo, da je velik del Afganistana v vojni in da so tragične novice od tam kar pogoste. Strah je bil seveda nepotreben. Afganistanci, ki sem jih spoznala, so izjemno gostoljubni ljudje. Razen redkih humanitarnih delavcev in vojakov tujcev ne srečujejo, zato so zelo so radovedni, vendar ne vsiljivi. Pokrajina, še posebej v Bamiyanu, je čudovita: zasneženi vrhovi gora, bistri potočki, neokrnjena narava, pod njo pa majhne, revne, a gostoljubne vasice ter lepo obdelana polja žita in krompirja. Takoj sem se počutila domače. Država ima izjemno zanimivo, a precej krvavo zgodovino, saj leži na prepihu med Azijo in Evropo. Izkušnja v takšni državi je lahko zelo ganljiva - več kot tri desetletja ni miru, vendar lahko vsak dan srečaš ljudi, ki so kljub vsem bridkim izkušnjam polni veselja do življenja in še vedno sposobni iskrenega nasmeha. Zahodni svet bi se lahko marsikaj naučil od njih.
Žal je Afganistan še vedno kraj, kjer se ženskam ne godi najbolje. Imaš sama kakšno slabo izkušnjo?
Jaz kot ženska v nobeni muslimanski državi, še najmanj pa Afganistanu, nisem imela večjih težav, kot kje drugje po svetu. Dokler se kolikor toliko ravnaš po njihovih pravilih in spoštuješ lokalne običaje, te bodo ljudje toplo sprejeli, kamorkoli greš. Je pa dejstvo, da je Afganistan ena najrevnejših in najmanj naprednih držav na svetu, zaradi česar je tudi položaj žensk zelo slab. Večina se jih poroči zelo mladih ter skrbi za otroke ter gospodinjstvo. Jaz sem bila kot tujka videna kot neke vrste tretji spol, kar mi je dalo v družbi skoraj enakovreden položaj moškemu. Imela sem veliko več svobode kot domača dekleta in ženske, ki se z moškimi izven svojega doma praviloma ne družijo.
Vedno znova najdeš priložnosti, ki ti omogočijo potovanje v nove kraje, in možnosti, da se aktivno vključiš v lokalno družbo. Imaš nasvet za mlade, ki jih zanimajo podobne stvari?
Ena izmed priložnosti za mlade do 30. leta so projekti pod okriljem EVS – Evropske prostovoljne službe, ki jih financira Evropska komisija. Na enega izmed projektov sem se pravkar prijavila tudi sama, in sicer v organizaciji društva Palestine Sports For Life v Ramali. Z različnimi športnimi aktivnostmi želimo mladim, predvsem deklicam, omogočiti učenje življenjskih veščin, ki jim bodo prišle prav na drugih področjih v življenju. Poleg tega bi se rada naučila arabščino, kar mi bo palestinsko kulturo še bolj približalo. Sodelovanje pri prostovoljnih projektih je odličen način potovanja, saj ne stane veliko, hkrati pa te ogromno nauči. Ko pomagaš okolici, ne glede ali v tujini ali doma, pomagaš tudi sebi.
Pri tako bogatih izkušnjah je zelo zanimivo, da se nisi odločila za pisanje bloga. Zakaj?
Res je. Mogoče sem nekoliko lena, ampak glavni razlog je, da ne maram potovati z računalnikom. Pisanje bloga je dolžnost, ki bi me pri mojih potovanjih zaenkrat preveč ovirala.
Lahko pričakujemo kaj v prihodnosti?
Razmišljala sem, da bi v prihodnosti morda pisala o svojih izkušnjah s potovanj in projektov, vendar je zaenkrat ostalo samo pri ideji. Lani sem skoraj začela pisati blog o svojem življenju in izkušnjah v Palestini, vendar sem si hitro premislila. Položaj v Izraelu in Palestini je namreč tako kompleksen, da se mi je vse, kar sem napisala, zdelo pomanjkljivo in premalo poglobljeno. Če ne bi bili zapisi objektivni, bi prijatelji iz Izraela in Palestine brali vsak na svoj način in za vsakega bi bilo nekaj narobe napisano. Pisanje sem zato raje odložila na takrat, ko se bom še kaj več naučila.
Kaj bi svetovala mladim, ki želijo potovati?
Če imate možnost iti na pot, kamorkoli, jo izkoristite. Ne čakajte, da se bo kdo odločil za isto pot, ampak pojdite, pa čeprav sami. Ne poslušajte medijev in ljudi, ki pravijo, da je svet nevaren. Dobro je, da pred potovanjem malo prebereš o krajih, kamor potuješ, da približno veš, kako se obnašati. Potujte z zdravo pametjo in zaupajte ljudem, pa boste prijetno presenečeni. Svet je lep!
