Letos sem si zaželela adrenalinskega, raziskovalnega dopusta in ker je prvotni načrt splaval po vodi, sem si ob odhodu na Korziko le rekla, da naj uživam v vsakem trenutku. Tako je tudi bilo in nazaj sem prišla navdušena. Na treking sem se podala s TA Balkanika skupaj z 21 udeleženci, ki smo bili zbrani iz vseh koncev Slovenije.
Korzika, sredozemski otok, dolg 183 km in širok 83 km, ima približno 280.000 prebivalcev, a njihovo število upada. Večina ljudi živi v obalnih predelih in v okolici večjih mest, predvsem Ajaccia in Bastie. Notranjost otoka je, z izjemo mesta Corte, redko poseljena.
Otok je razdeljen na 4 območja: Bastia in sever, Ajaccio in zahodna obala, Bonifacio in jug ter Corte in notranjost. Vsako je edinstveno, enkratno in posebno, čarobno in očara posameznika na svojstven način.
Bastia in sever
Na tretji aprilski ponedeljek smo, z odhodom iz Maribora do pristanišča Livorno, odpluli na 4-urno plovbo proti korziškemu pristanišču Bastia. Po prihodu v Bastio nas je čakala vožnja na zahodni del otoka, v mesto Calvi – držali smo se nove ceste N197, saj bi nam vožnja po stari cesti vzela še najmanj 2 uri vožnje.
Na otoku je 46 jezer in speljanih nekaj planinskih transverzal (GR20 – dolga 200 km, razdeljena na 15 etap, transverzala Od morja do morja …) in poti. Ima več kot 100 vrhov, visokih nad 2000 m nadmorske višine. Je zelo hribovita dežela in večkrat se nam prikaže najvišji vrh otoka – 2706 m visok zasneženi Monte Cinto, obsijan z zahajajočim soncem.
Že prvi večer, ki smo ga preživeli na otoku, smo ujeli čudovit sončni zahod, ki pa je bil edini in zato verjetno tudi toliko bolj veličasten.
Naslednje jutro je obetalo čudovit, sončen dan. Odpravili smo se na krožno pot, na 703 m visok vrh Capu di a Veta, ki se dviga nad mestom Calvi. Vrh je od daleč prepoznaven po lesenem križu, z vrha se ponuja prečudovit pogled po morski modrini, v notranjost pa na hribovje in zasneženo gorovje.
Calvi leži v severnem predelu Korzike in se ponaša z genovsko citadelo iz 15. stoletja, ki se dviga nad pristaniščem in ponuja čudovit razgled z obrambnega zidu. V samem osrčju stoji Palais des Gouverneurs Genois, kjer so v 16. stoletju bivali genovski guvernerji, danes pa je v njej vojašnica oddelka tujske legije. Znotraj obzidja je vredna ogleda še calvijska katedrala – St. Jean-Baptiste, kjer hranijo slonokoščeni križ – Christ des Miracles in kip Rožnovenske Device. Legenda pa pravi, da naj bi se v Calviju rodil tudi Krištof Kolumb.
Ajaccio in zahodna obala ter skok na jug
Sledil je dan turističnih ogledov, prevozili smo približno 140 km na relaciji Calvi – Propriano po zahodni, divji obali, v vožnji polni adrenalina po ovinkasti, ozki cesti in si ogledali znamenitosti na tej strani otoka.
Postanek v kraju Porto smo izkoristili za ogled dobro ohranjenega razglednega genovskega stražnega stolpa. Sledila je vožnja proti kraju Piana, kjer smo se podali na sprehod po t. i. Calanques de Piana. Ta predel granitnih gmot in skal se v različnih delih dneva različno obarva (od zlate do rožnate, svetlo rdeče barve) in če vključimo še domišljijo, ugotovimo, da nas spremljajo levi, sloni, trdnjave, srčki, pasje glave in še kaj.
Glavno mesto Korzike Ajaccio smo si ogledali s turističnim vlakcem – Petit Train, ki nas je od Napoleonove jame popeljal v osrčje mesta (ogled Napoleonove rojstne hiše, sprehod po mestu). Prenočili smo v kraju Propriano, ki je v poletnih mesecih dokaj oblegan zaradi čudovitih plaž.
Povzpeli smo se tudi na 1217 m visok vrh Uomo di Cagna. Izhodišče in cilj ture je bil v vasici – Giannuccio, ki jo obdajajo le vrhovi in od koder se vidijo le serpentine ceste. Vrh je naša skupina poimenovala »Kamen nad kamnom«, saj dejansko le-tega predstavljata dva kamna, postavljena drug na drugega.
Po osvojitvi tega vrha smo obiskali še eno izmed najstarejših korziških mest, Bonifacio. Ogled starega mestnega jedra – »haute ville«, ki je srce mesta in od koder se odpirajo prečudoviti in nepozabni razgledi proti obalnim lepotam (znamenita Grain de Sable – samotna skalna gmota »Zrno peska« in svetilnik Capo Pertusato na najjužnejši točki Korzike).
Corte in notranjost
Selitev iz zahodnega dela Korzike v notranjost je bila turistično obarvana. Ustavili smo se v kraju Porto Vecchio za ogled starega mestnega jedra, ki leži nad marino. Po ogledu kraja smo se zapeljali do planinske koče Refuge v kraju I'Ospedale in se povzpeli do vrha Mrtve krave – Vacca Morte. Pot je bila kratka, a zaradi razgleda se je nanj splačalo povzpeti.
Prenočili smo v geografskem osrčju Korzike in vinorodnem področju – mestu Corte, edinem univerzitetnem mestu na otoku. Treking smo zaključili v kraju Calacuccia Lozzi (pot ovinkasta, adrenalinska, zanimiva in speljana ob soteski reke Golo), od koder smo se podali peš po označeni poti do koče Refuge di I'Ercu pod Monte Cintom (1650 m). Vrh je ostal nedosegljiv, a smo vseeno uživali v objemu korziških vrhov, ki so nas obdajali in se predajali sončnim žarkom.
Odhod domov
Na dan odhoda nas je spremljal siv, oblačen dan, a to nikakor ni pokvarilo našega vzdušja in vtisov, ki so se tekom tedna dni nabirali in kopičili. Spomini ostanejo, fotografije bodo le-te znova in znova obujale, prepričana pa sem, da moj prvi obisk Korzike ni bil zadnji, saj me je s svojimi naravnimi lepotami fascinirala. Obenem pa sem spoznala, da je prvi obisk bil le en del mozaika, ki ga lahko z nadaljnjimi obiski še sestavljam, saj je ostalo še veliko neprehojenih poti. In ostajajo cilji.
