(Ne)mirna Valencia

V majhnem lokalu se tre ljudi, zato se postavimo pred vhodna vrata in s pivom v roki čakamo, da se sprosti miza. Stene restavracije so popisane in porisane z debelim alkoholnim flomastrom. Podobno kot v Veroni ob vhodu na dvorišče z Julijinim balkonom so tudi tukaj zapisana imena najdražjih. Brez sramu gospa srednjih let napiše ime sebe in partnerja s plusom v sredini in vse skupaj obriše s srcem, nato pa se elegantno usede in odpije požirek rdečega vina. Na najdaljši mizi so skoraj vse jedi z menija. Polnjeni šampinjoni s pršutom in sirom, olive, solata iz avokada in oreščkov, dimljeni losos, različni namazi in svež popečen beli kruh. Naši gostitelji Španci so navajeni deliti – pa ne le hrano, temveč tudi obleke, stanovanje in osebne zgodbe. Prepričajo nas, da poskusimo ocvrtke s kostjo, naložene v glineno posodico. Slano meso, obdano s hrustljavo mastjo, se topi v ustih. Kasneje izvemo, da je tako hrustljav svinjski rep, in prenehamo glodati meso s kosti. 

Ulice so bolj okrašene kot v času božiča. Pisani in svetleči dekorativni napisi in pravljične pasaže iz lučk dajejo občutek, da smo v umetnem mestu, narejenem iz kulis. Hiše za lepimi fasadami skrivajo železno konstrukcijo, ne toplega doma, temveč praznino. Festivalsko vzdušje je prisotno že tri dni pred pričetkom. Mesto je polno ljudi – mladih, starih in otrok, ki zadnji dan jočejo, ko pisane skulpture izginjajo v ognju. 

Vsaka soseska ima za fallas organizirano skupino ljudi, ki vse leto prireja sestanke in družabne dogodke, na katerih zbirajo sredstva za skulpture in druge aktivnosti v času festivala. Fallas bi naj nastal v srednjem veku, ko so obrtniki konec zime sežgali odpadke iz lesa in proslavljali prihod pomladi. V petih dneh se zvrstijo številni dogodki, koncerti in predstave, vsako jutro ob osmih pa godba s pesmijo zbudi zaspance. Popoldne po mestu odmevajo zvoki eksploziva in petard iz različnih sosesk. Trg z mestno hišo je nabito poln, saj točno ob drugi uri glavna fallera z balkona zakliče: »Gospod pirotehnik, lahko pričnete!« Množica posluša bobnenje in opazuje bel kopast dim po poku. Starši spodbujajo otroke, da tudi sami odvržejo pirotehnično sredstvo in se na ta način poveselijo, vsako leto pa je prav v tem obdobju največ poškodb dlani in rok. 

Zadnji dan festivala ogromne skulpture sežgejo. Šaljivi liki iz pravljic, sveta politike, zgodovine in vsakdanjega življenja se spremenijo v pepel, staro leto in zima se umakneta pomladi in novemu začetku – proslavljenemu z eno izmed največjih zabav v Španiji. Zgovorni taksist nam na dragi sobotnonočni vožnji pove, da je v času festivala v mestu skoraj tri milijone ljudi, od tega le slab milijon domačinov. Nekateri trgovci in gostinci tako v zgolj štirih dneh zaslužijo dovolj za nekajmesečno preživetje štiričlanske družine. 

Lokalne specialitete, lokalni čudaki in lokalna hrana najbolje opišejo lokalno Centralno tržnico. Vonj sladkih temno rdečih jagod okupira vsakega obiskovalca že pri vhodu. Tudi mi se mu nismo mogli upreti, zato smo si privoščili sladke jagode v plastični posodici z lesenimi špilami. Nad skoraj vsemi prodajnimi pulti visijo prozorne vrečke, napolnjene z zlato rumenimi rezinami domače ocvrtega krompirja. Čips je nekoliko debelejši od kupljenega in začinjen le z morsko soljo, pod zobmi pa hrusta, kot da bi ga pravkar ocvrli. Tržnica je živahna, prodajalci nagovarjajo mimoidoče, v pesti stiskajo razpolovljene pomaranče in dokazujejo njihovo sočnost, v degustacijo ponujajo ocvrtke svinjske kože ali iz svinjskega stegna z dolgim nožem režejo rezine pršuta. Ko se pomikamo med stojnicami z začimbami, oreščki, mesom in siri, se pred nami odpira pogled na ribjo tržnico, ki ga prehiti močan in nezmotljivi vonj. Zanimivo, tudi v trgovskih centrih obstajajo oddelki z ribami, v katerih tako kot na tržnici ribe sperejo kar pod tekočo vodo iz cevi, vse skupaj pa odteče po posebnih kanalih v tla. Valencijčani pojedo veliko morskih sadežev, tako kot drugod v Španiji pa tudi ogromno svinjine. Centralna tržnica je prava paša za oči, ki nudi vpogled v sestavine tipičnih lokalnih specialitet. Poleg dnevnih nakupov hrane ali degustacije si veliko obiskovalcev privošči kozarec rdečega vina in se spočije od napornih jutranjih opravkov. 

Stanovanja so hladna, saj obalneži v starejših zgradbah nimajo hišnega gretja. Ni čudno, da so na sončen dan vse kavarne na prostem polne, prav tako trgi in restavracije na plaži. Desetminutna vožnja iz centra mesta po širokih avenijah s palmami mimo največjega akvarija v Evropi razkrije pogled na Sredozemsko morje. Vonj po soli, algah in planktonu nas razveseli kot majhne otroke na šolskem avtobusu. Po obilni predjedi v restavraciji na obali pred nas trije natakarji prinesejo razgreto železno ponev, polno rumenega riža, napitega s sokovi zelenjave, začimb in mesa. Paella je tipična španska jed, ki izvira prav iz Valencie. Podobno kot pica je bila sprva hrana revežev, vanjo so poleg riža dali meso, polže, morske sadeže in zelenjavo, ki so jo imeli, nato pa vse skupaj prepražili in podušili na odprtem ognju. Namesto sieste se po prehitro nasitnem kosilu in nenavadni sladici – pečeni oranžni buči s čokolado – z avtomobilom odpravimo na pot mimo namočenih polj in gostega trsja.

Včasih slano jezero Albufera se je v 17. stoletju pomehkužilo in postalo sladko kot posledica redčenja zaradi peska in odtekanja skozi različne kanale. Leži ob obali, pogled s ceste pa zastirajo gosto parkirani avtomobili nedeljskih izletnikov. Nekateri se sončijo, drugi malicajo, tretji pa se s čolničkom oddaljujejo od obale in drsijo po vodi, ki bi zaradi svoje mirnosti in gladkosti lahko bila tudi olje.  

Nočni klubi v Valencii so ob koncu tedna nabito polni. Nekatere diskoteke pobirajo zasoljene vstopnine, druge ponujajo cenovno znosne pakete s pijačo dobrodošlice, tiste manj obljudene pa so brezplačne. Na klopeh pred vhodi v klube mladi klepetajo in pijejo pivo iz pločevink, ki so jih kupili kar na ulici. Starejši moški celo noč prodajajo v šopek poveznjene vrtnice, njihov pravi zaslužek – pločevinke piva – pa se skriva v žepih prevelikih bund. Poleg diskotek so kot nalašč postavljene prodajalne in kioski s pico in kebabom. Kebab je podobno kot pri nas tudi v Španiji hrana za pozne nočne ali zgodnje jutranje ure in tako gorivo plešoče množice. Kruhov žep, napolnjen z zelenjavo, rezinami močno začinjenega mesa in omako, pa ponočnjake še dodatno zažeja, zato prodajalci piva krožijo okrog kioskov kot jastrebi okrog mrhovine. 

Plesišče je lepljivo od sladkih alkoholnih pijač. Modra svetloba osvetljuje plesalce, ki skačejo po ritmu pesmi Testify skupine Rage Against The Machine, kratki bliski pa prijatelje, ki se nastavljajo fotografu. Naslednji dan jim morda prav fotografija obudi spomin na noč v diskoteki. 

Festivalska Valencia ponuja prav posebno doživetje, saj je v mestu čutiti pozitivno energijo in veselje. Domačini so prijazni in gostoljubni, prav zato je potep po milijonskem mestu tako edinstven in prijeten. V Valencii ne manjka zabave, ki traja vso noč in se konča s pločevinko piva na poti domov, mogoče pa se je tudi sprostiti – ob ogromnem jezeru Albufera ali v kavarnici na obali. Center mesta skriva majhne oaze miru, ki popotnika napolnijo z energijo in nemirom, ki ga iz stanovanja zvleče v pestro nočno življenje. 

Obiščite HI Španija ali hihostels.com, da rezervirate hostel v Valenciji in katerikoli hostel v Španiji.