Etiopija – za prave ljubitelje Afrike

Ne glede na katerem koncu sveta sem potoval, sem vedno srečeval Slovence in tudi tokrat v Etiopiji sem srečal skupino, ki je potovala po severu države, pretežno so bili starejša generacija, ki so imeli organizirano od turistične agencije za 8 dni. Skupaj smo potovali z notranjim letom iz prestolnice Adis Ababa v sveti kraj za Etiopijce v starodavno mesto  Lalibela v etiopski pokrajini Volo. 

Mesto Lalibela je znana po vklesanih cerkvah, teh je kar enajst. Najbolj znana med njimi je cerkev Svetega Jurija, ki ima na sebi upodobljen grški križ. Legenda pravi, da so cerkve naredili angeli ponoči, ko so ljudje spali. Cerkve so že sedaj tudi na seznamu Unesca in pravijo, da so osmo čudo sveta. V času našega obiska mesta je potekal največji verski festival Timkat, ki traja tri dni v treh različnih mestih. Zraven Lalibele imajo istočasno festival še v mestih Gondar in Bahir Dar. Ko si opazoval sprevode ljudi na ulicah ter petje in rajanje od jutra do večera, si lahko občutil, da mesto diha za ta festival. Lokalni transport ter infrastruktura so v zelo slabem in dotrajanem stanju, ponekod ga sploh ni.  Elektriko premorejo samo v večjih mestih pa še tam ni vedno vsak trenutek na voljo. V spominu mi bo za vselej ostala vožnja z starim italijanskim avtobusom, podobne že težko najdeš pri nas na avtoodpadih, tam pa so ponekod edino prevozno sredstvo za ljudi, ki potujejo iz mesta v mesto. Zraven vsakega voznika je po navadi nekdo, ki zna popravljati avtobus, včasih je sam sebi mehanik šofer avtobusa. Med vožnjo se je avtobus pokvaril na vsakih nekaj km. Med potniki pa nismo bili samo ljudje ampak tudi živali, koze so bile zvezane na strehi avtobusa, petelini ter kokoši so si delili prostor notri. Ker ljudje živijo v velikem pomanjkanju, je za njih vsaka stvar, ki je za nas samoumevna, že skoraj bogastvo.

Ko sem prispel v majhen kraj pod vznožju Siemens Mountains, ljudje takrat že niso imeli elektrike kar tri dni.  Ko ni elektrike, tudi vode ni, ker črpalke, ki dovajajo vodo delujejo na elektriko. Moja soba je premogla star umazan jogi, na katerem sem spal, namesto elektrike pa sem dobil svečo ter vžigalice. Ker sem v takšnih ali drugačnih sobah že velikokrat spal, me revščina ne moti ampak takšno državo doživljam v pristni luči. Prodaja kruha na ulici je bila samo enkrat dnevno ob določeni uri, ljudje in otroci čakajo v vrstah in upajo, da bodo dočakali, saj edina pekarna ne more speči dovolj kruha za vse. Vsak v svoji dlani drži bir, njihov denar s katero si bodo potešili lakoto vsaj za nekaj trenutkov. Otroci so kljub pomanjkanju veseli, nasmejani v njihovih očeh pa ne vidiš revščine. Igrajo se na ulicah, če imajo kakšno nogometno žogo, je že kar veliko za njih pa še to jo sami naredijo iz starih cunj. Kako malo je potrebno za nekoga, da je srečen, mi v razvitem svetu pa hrepenimo po vse večjem izobilju.

Sever Etiopije je čisto drugačen kot jug. Na severu so predvsem gorovja, na jugu so savane. Če boste kdaj potovali po severnem delu države, ne izpustite trekinga po gorovju Simiens Mountains kjer se povzpnete na višino tri tisoč ali pa še več metrov nadmorske višine. Obisk tega gorovja je nemogoč v lastni režiji tako, da morate najeti kombi ali džip, zraven pa še voznika in skavta, ki ima pri sebi pravi kalašnikov z naboji. Pred vstopom v nacionalni park se morate vpisati pri kontrolni službi v kateri vas zabeležijo v knjigo, zraven napišejo uro odhoda da lahko, če se ne vrnete nazaj, sprožijo iskalno akcijo. Cena trekinga za njihove razmere ni poceni, je pa vredna ogleda. Nacionalni parki so vedno bili in bodo zanimivi za ljudi, če imaš srečo in opaziš živali, ki domujejo v nacionalnih parkih. Videli smo opice, ki se zadržujejo v skupinah in se imenujejo gelade babuni.

Opice niso več tako nevarne za človeka, kakor so bilo pred leti. Človek s svojim naseljevanjem omejuje njihov obstoj in prav je, da se jih tudi zaščiti. Na teh področjih živijo tudi ljudje, ki se predvsem preživljajo z pašnjo govedi in koz, otroci pa prodajajo ročno izdelane spominke, ki jih naredijo doma in tako zaslužijo še kakšen denar. Otroci ne hodijo v šole in za njih je to edini svet, ki ga poznajo v teh visoko ležečih planinah.  Ljudje te na ulicah sprašujejo od kod si, ko omeniš Slovenijo nihče ne ve za nas, kar je v nerazvitih državah povsem razumljivo. Uraden jezik Etiopije je amharščina, zraven tega jezika pa še govorijo šestdeset drugih jezikov.  Ko omeniš Jugoslavijo se nekateri spomnijo Tita, saj je leta 1955 in 1959 to državo obiskal s soprogo Jovanko in ljudje še poznajo Jugoslavijo od tistih časov, ko je bil na prestolu zadnji etiopski cesar Haille Sellasie. Istega leta 1959 je na povabilo Tita obiskal Slovenijo tudi sam cesar, med katerim se je mudil na gradu Bled, obiskal je Brijone in tovarno Tomos v Kopru. V glavnem mestu Addis Abeba se avenija imenuje po Josipu Brozu Titu, kakor tudi po velikih bivših svetovnih voditeljev ter imenih držav Afrike. 

V  glavnem mestu  Adis Ababa je bilo na ulicah zaznati veliko zastavic afriških držav, saj je v tem času potekla afriška unija.  Etiopija je velika izvoznica kave in dežela slovi po izjemnih atletih. Med njimi je največji tekač vseh časov Haile Gebre Sellasie, ki je dvakratni olimpijski zmagovalec, rekorder svetovnih rekordov. Veliko denarja namenja športnim centrom po Etiopiji, saj je med drugim tudi ambasador nacionalnega letalskega podjetja Ethiopian Airways. Ljudje ga imajo za heroja in je zelo popularen in viden na različnih panojih reklam. Tradicionalna hrana v Etiopiji je Injera, ki je velika kakor za naše tri palačinke. Na njej so po navadi zelenjava in meso z začimbami.  Jug Etiopije je najboljše obiskati v času, ko ni monsunskega obdobja in so ceste prevozne. Vožnja po dolini OMO ni mogoča brez džipa, ki ima vsak pogon 4x4. Zadnje večje mesto na jugu se imenuje Arba Minch v katerem moraš pred odhodom v dolino Omo natočiti zaboje za gorivo saj naprej ni bencinskih črpalk. 

Obisk plemen v dolini OMO ni mogoč v lastni režiji. Najbolj znano pleme so Mursiji kjer imajo ženske v ustnicah in ušesih glinene ploščice. Meni osebno so bila druga plemena zanimivejša saj niso bila tako agresivna in nadležna do obiskovalcev. Prvi tujci, ki so prišli pred nekaj leti so jim dejali denar zdaj pa zahtevajo za vsako fotografijo plačilo, če pa ne plačaš, se ti ne godi najboljše.  Plemena živijo izven civilizacije v divjini in so se včasih med plemeni potekali boji zaradi kraje živine tako, da že imajo pri sebi orožje. Prijeten vtis je na meni pustilo pleme Hamer, saj niso hrepeneli po denarju in so bili do nas prijazni. V zameno sem oblekel kar nekaj otrok.