Skrivnostna in lepa. Prepletena z zgodovino in očarljiva v vsakem letnem času. Toskana.
Že sam opis potepanja po tem delu Italije, ki sta ga sestavila Biljana in Renato, je bil preveč mamljiv, tako da je bila odločitev o obisku te sončne pokrajine enostavna. Grem. Že pred šestimi leti sem spoznala delček lepot, sedaj sem jih odkrila še več.
Naše druženje se je pričelo 30. 5. 2016 zjutraj in cilj tega dne je bilo mesto Siena, kjer smo ostali tri dni. Po vožnji je popoldne prav prijal sprehod po sienskih ulicah. Mesto, ki je zaradi svoje srednjeveške in gotske arhitekture uvrščeno na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO, ti jemlje dih na vsakem koraku. Do središča mesta Piazze del Campa smo se sprehodili skozi Porta Ovile in takoj smo se znašli v prepleteni mreži ozkih uličic, ki se vse končajo v Campu – polju pahljačaste oblike. Središče je razdeljeno na devet dobro vidnih manjših polj, ki simbolizirajo svet devetih, ki je vladal srednjeveškemu mestu. Stavbe okoli glavnega trga predstavljajo zlato obdobje mesta med letoma 1260 in 1348. Tega leta je mesto prizadela kuga in umrla je tretjina prebivalstva; 200 let kasneje pa je mesto bilo poraženo s strani Firenc, ki so zatrli mestni razvoj in tako je Siena ostala takšna kot je – zamrznjena lepotica. Danes v njej prebiva od 280.000 do 300.000 prebivalcev. Na sami Piazzi del Campa stoji znameniti vodnjak Gaia, okrašen s kipi. Ne smem pozabiti omeniti sienske gotske katedrale, ki je ena izmed najveličastnejših v Italiji.
Čarobnost Siene doživiš, ko se usedeš na eno izmed polj Campa in se ozreš naokoli ter ti pogled seže 102 m visoko na zvonik elegantne mestne hiše. Če uporabiš domišljijo, te ta zlahka ponese na Palio – najbolj poznan toskanski festival konjskih dirk, ki potekajo dvakrat letno (2. julija in 16. avgusta). Kar slišiš topot kopit, galopiranje, kričanje množice, njihovo navijanje …
Pot nas je naslednji dan vodila na jug Toskane, do kraja Castelnuovo del Abate, ki se ponaša z najstarejšim samostanom na tem območju, Sveti Antimo, ki je bil ustanovljen v 9. stoletju. Od samostana smo se nato sprehodili med znamenitimi toskanskimi grički, na vrhu pa stojijo zapeljive hiške, obdane z vinogradi. Sapo jemajoči pogledi na katero koli stran si se obrnil. Sprehod smo končali v Montalcinu, znanem po pridelavi rdečega vina – Brunello. Degustacija je bila obvezna. Popoldanske urice smo v Sieni izkoristili za raziskovanje in odkrivanje novih lepot tega prečudovitega mesta.
Tudi v sredo nas je Renato odpeljal na jug Toskane in sama pot je spet hitro minila ob opazovanju te sanjske pokrajine. Namesto sončničnih polj smo velikokrat naleteli na pšenična polja z makom, ki te s kombinacijo rdečo-zelene barve nikakor ne pustita ravnodušnega. Gerfalco je nekdanje rudarsko naselje, omenjeno že leta 900, in tukaj smo začeli naš vzpon na 1060 m visok vrh Le Cornate. Kljub občasnim ploham in deževnim kapljam, ki so nas vseskozi spremljali na potepu, smo vrh osvojili in imeli srečo, da smo ujeli pogled na Ligursko morje, Elbo in Piombino.
V četrtek smo zapustili Sieno in se odpeljali proti San Gimignanu in Firencam. Da si ne bi vzeli časa za ogled teh dveh biserov, bi bila velika napaka. Nad San Gimignanom sem bila sama izredno navdušena. Tako kot Siena je tudi to mesto na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO. Ob potepanju po njegovih uličicah dobiš občutek, da je čas obstal. Mesto stolpov – od prvotno 76-ih jih je danes 14 – najbolje vidiš in doživiš iz katere razgledne točke, na katero se je vsekakor pametno povzpeti. Ker ti zastane dih in obnemiš … Trg s katedralo, vodnjaki, uličice, kjer ponujajo razne italijanske kulinarične dobrote ti narišejo nasmeh na obraz. Dobila sem občutek, da se v tem mestu tudi turisti zlijejo s samim mestom in se v njem porazgubijo ter skušajo občutiti ta utrip, s katerim živi San Gimignano. Ko smo se čez nekaj časa nato sprehajali po toskanski prestolnici Firence, je zame vse to izpuhtelo, saj so se množice turistov dobesedno valile po ulicah in trgih. Ogledali smo si katedralo, ki stoji v osrčju mesta, se sprehodili prek znamenitega Ponte Vecchia – Starega mostu, nekateri smo se sprehodili še do gotske cerkve Santa Croce in po ostalih ulicah. Stari most je najstarejši v Firencah, zgrajen leta 1345 in edini, ki med II. svetovno vojno ni bil uničen. Na mostu so od nekdaj delavnice, danes pa tudi zlatarske trgovine.
Castelnuovo di Garfagnana je kraj, kjer smo se pripravljali na vzpon na streho Toskane – na najvišji vrh Monte Prado. Žal nam ta dan vreme resnično ni služilo in smo se po obisku koče Il Casona di Profecchia le obrnili, odšli nazaj v dolino ter se odločili, da se odpeljemo pogledat, kakšno je vreme ob Ligurskem morju. Okoliščine so nam dopuščale, da smo si še isti dan ogledali obmorsko mesto, pristanišče La Spezio in se nato nastanili v kraju Aulla. Tudi La Spezia je bila mirna in »zaspana« kljub 300.000 prebivalcem, morda zaradi vremena. Nam pa je vsekakor odgovarjal sprehod ob morju, opazovanje zibajočih se ladjic in občudovanje zasidranih jadrnic.
Zadnji aktivni dan, ki nas je čakal še v Toskani, je bil rezerviran za ogled in spoznavanje 18-kilometrskega pasu ob Ligurskem morju, znanem po imenu Cinque Terre. Dobeseden prevod pomeni Pet dežel, kar simbolizira pet simpatičnih, slikovitih vasic, ki so nastale ob klifnih obalah. Nas je najprej ladjica odpeljala do zadnje vasice Monterosso, od koder smo se peš podali do Vernazze. Kakšna čudovita pot! Speljana je vzporedno z obalo, s številnimi stopnicami, z razgledi na morje, z mostički in potočki … Vasice so med seboj povezane z železniško progo, pa tudi s peš potmi in so v tem času turistično oblegane. Med vasicama Manarola in Riomaggiore je speljana »Pot ljubezni«, vklesana v skalo. Želeli smo jo prehoditi, a je zaradi višje sile bila zaprta, tako da bomo svojo »Pot« iskali in našli kje drugje (malo za šalo). Monterosso je ribiška vasica, znana kot dragulj CInque Terre. Vernazza se lahko pohvali z ostanki srednjeveškega gradu, Manarola je majhen zaklad v genovskem stilu, Riomaggiore pa je znana po okusnih vinih in ozkih uličicah. Corniglia je edina izmed petih vasic, ki ne leži tik ob morju, obdajajo pa jo vinogradi in številne terase. V teh petih vasicah bi lahko preživel veliko časa, a prav čas nas je »lovil«, zato smo se iz Vernazze z vlakom odpeljali do vasice Riomaggiore, od tam pa spet na ladjico do La Spezie.
Ob zaključku bi dodala eno misel iz knjige Kiliana Jorneta Teči ali umreti: »Lahko pripoveduješ in ljudje bodo lahko videli, kar so videle tvoje oči. Lahko narediš fotografije in lahko bodo slišali, kako ptički čivkajo in sneg premika drevesne veje. Lahko vse to opišeš in čutili bodo celo veter na obrazu in vonj mokre trave. Ampak nikoli ne boš mogel doseči, da bi občutili to, kar si občutil ti, ko si bil tam.« Morda boste doživeli vsaj kanček Toskane skozi prebiranje tega prispevka.
