Tri … Dve … Ena … Srečno novo leto! Želje in naše misli so se v trenutku zlile v eno preprosto voščilo in močan objem, ki je povedal vse. Skok iz starega v novo leto sem pričakala v čudoviti planinski družbi, ki se je zbrala pod okriljem TA Balkanike, ki nas je pod vodstvom Biljane in Renata odpeljala v bližino Banja Luke, v kraj Laktaši. Kraj je poznan po izvirih termalne vode, zato imajo v samem mestu šest hotelskih kompleksov s termami, kar je na število prebivalcev kraja (3.500 prebivalcev) kar veliko.
Že prvi dan našega prihoda v BIH smo se odpeljali do devetnajst kilometrov oddaljene Banja Luke, kjer smo ujeli prednovoletni čar največjega mesta Republike srbske in drugega največjega mesta BIH. Z 250.000 prebivalci predstavlja politično, administrativno, finančno, univerzitetno in kulturno središče Republike srbske. Banja Luka je mesto športa, mladine in lepih deklet, vsekakor tudi mesto, poznano po čevapčičih in pivu Nektar. Skupaj z lokalnim vodičem smo se najprej sprehodili do znamenite trdnjave Kastel oziroma njenih ostankov. Je najstarejši ohranjeni spomenik v zgodovini mesta, danes v njej potekajo festivali in koncerti klasične, narodne in pop glasbe, gledališke predstave in literarni večeri. Od leta 2009 jo pridno obnavljajo.
Ob sprehodu proti centru mesta smo se ustavili ob belem sarkofagu, ki naj bi predstavljal Safikadin grob. Ena izmed legend pravi, da je bila Safikada nesrečno zaljubljeno dekle v čednega avstro-ogrskega vojaka, ki je služil v trdnjavi. Ko je dekle nekega dne izvedelo, da je vojak odšel na oddaljeno bojišče, se je zaklelo, da bo le njegova. Čez nekaj časa je v mesto prispela novica o njegovi smrti in Safikada si je nadela poročno obleko, se postavila pred top, ki je vsak dan oznanjal poldne in pred smrtjo vzkliknila le še: »Njegova sem!« Dekle se je v legendo zapisalo kot simbol brezmejne ljubezni, njen grob pa postaja kultni simbol mladih, ki si ob njem obljubljajo zvestobo in prižigajo sveče.
Sprehodili smo se tudi mimo znamenite mošeje Ferhadija, ki je bila zgrajena leta 1579 pod vladavino Ferhad Paše Sokolovića. Ta znamenita družinska rodbina je pustila velik pečat v zgodovini države v času Otomanskega cesarstva. Mošeja je bila v času državljanske vojne poškodovana, a so jo nato obnovili.
Preden smo prišli do strogega centra Banja Luke smo počasi in z radovednostjo pokukali še v tako imenovani Zimzograd, ki v središču mesta zaživi ob koncu leta. To je predel, ki je poln stojnic, ob katerih ti vljudni domačini ponujajo od kulinaričnih dobrot do toplih oblačil, igrač in drugih unikatnih izdelkov.
Ker sem bila prvič v Banja Luki, sem se kar nasmejala, ko sem slišala, da imajo v mestu Gosposko ulico. Spomnila me je na podobnost z mestom ob Dravi in na spomine na dobre študijske čase v Mariboru. Za razliko od mariborske je banjaluška krajša, obdana pa tako z leve kot z desne s trgovinami. Mene je bolj zanimalo, kaj je na koncu le-te in da, radovednost se je obrestovala, ko se je pred nami dvignila pravoslavna cerkev, posvečena Kristusu Odrešeniku. Zgrajena je bila med leti 1925 in 1929 pod vodstvom beograjskega arhitekta Dušana Živanovića. Okolico cerkve obdajajo Banski dvor, Predsedniška palača in narodno gledališče. Mesto smo obiskali v večernih urah, kar je vsekakor imelo svoj čar in sama sem bila nad tem doživetjem navdušena.
Na zadnji dan leta 2015 smo se podali na banjeluško transverzalo, dolgo sedemnajst kilometrov, speljana je krožno in prečka reko Vrbas. Najvišji vrh je s svojimi 497 metri Trešnjik, prostor, ki je oblegan predvsem v toplejših mesecih leta, kjer se zbira mlado in staro, kjer imajo piknike in se zabavajo ob športnih igrah. Na vrhu Banj brda stoji veličasten spomenik padlim borcem za osvoboditev Banja Luke po II. svetovni vojni. Spomenik stoji na zelo razgledni točki in je viden daleč naokrog. Od tod nas je pot vodila v dolino do reke Vrbas in nato dalje skozi dva kanjona do planinskega doma Šibovi, ki se prav tako ponaša s čudovitim pogledom na samo mesto. Pri planinskemu domu se je naše potepanje zaključilo in pred skokom v leto 2016 je bil na vrsti le še skok v bazen.
Silvestrovanje … Skupaj z ostalimi gosti se nas je vseh 36 zlilo v eno celoto in smo plesali do zgodnjih jutranjih ur. Smeh, iskrene želje, ki smo si jih izrekali kar na plesišču, objemi, skupaj z bendom zapeti Alfijev Silvestrski poljub, ostale misli, ki so bile v naših glavah … Bilo je nepozabno. Čudovito. Bil je odklop. Tisti, ta pravi. Ki bi bil večkrat potreben.
Ker mi ne bi bili mi, smo se po nekaj urah spanja spet odpravili v hribe. Izkušnje so našemu vodniku Renatu prav narekovale, da je za ta dan izbral krajšo varianto potepa in tako smo se po malce daljši vožnji po zanimivi pokrajini, prepleteni s hribi in dolinami, s spusti in vzponi pripeljali do izhodišča za vzpon na enega izmed vrhov planote Manjača – Grške glave. Razgledni vrh s križem nas je s svojimi 999 metri navdušil in nikakor ne utrudil. Tako smo se nato odpeljali še do kraja Krupa na Vrbasu, nad katerim se veličastno dviga naravni kamniti most, do katerega smo se povzpeli. Mene je sama skulptura spominjala na dva slončka, ki sta z rilci povezana. Pravijo, da sloni prinašajo srečo – tako da zame ostajata to dva slončka.
Napočil je dan odhoda, 2. januar 2016. Še preden smo se odpeljali proti Sloveniji, smo se na kratko ustavili še v Banja Luki. Obisk le-te so eni izkoristili za obisk tržnice, eni smo se pa podali še na hiter sprehod po mestu podnevi. Se je splačalo, a mesto je ta dan spalo in mirovalo. Po nekajurni vožnji smo prispeli v štajersko prestolnico, še pred tem smo se poslovili od nekaterih ostalih udeležencev s celjskega in posavskega konca.
Zaključiti tole mi ne bo težko – ker bi vam rada le še nekaj zaželela. V tistih trenutkih ob polnoči vse prehitro čas beži, da bi lahko vsakemu povedal, kar želiš povedati. Tako dodajam svoje osebno voščilo. Vsakdo ima svoje želje in stremi za uresničitvijo le-teh. Vsako leto nam nekaj da, nekaj vzame. Z vsako stvarjo postanemo drugačni, oplemeniteni. Spomini ostajajo. Bodite ponosni nase! Bodite srečni! Bodite veseli in optimistični! Bodite zdravi! Raziskujte! Prepustite se toku življenja in ga živite! Bodite prijazni in iskreni! Imejte se radi, ljubite in prepustite se ljubezni! To in še več vam želim v letu, ki se je začelo. In – vidimo se.