Prostovoljno delo v tujini

Ko ljudem pripovedujem o svojih izkušnjah s prostovoljstvom v tujini, se zdi, da obstajata zgolj dve možni reakciji – ali so moji sogovorniki popolnoma navdušeni in takoj hočejo izvedeti vse podrobnosti ali pa me presenečeno vprašajo, zakaj se s prostovoljstvom ne ukvarjam raje doma (češ, saj je pri nas dovolj takih, ki potrebujejo pomoč). Pa tudi, če že silim v tujino, zakaj bi delala zastonj? Seveda imajo na nek način prav: tudi doma je veliko pomoči potrebnih, poleg tega pa se popolnoma strinjam, da kakšen bankovec nikoli ni odveč. A to pri vsem skupaj sploh ni bistvenega pomena. Pravzaprav je narobe že to, da govorim o prostovoljstvu. Sploh če se odpravimo v tujino le za kratek čas in tovrstno delovno izkušnjo pojmujemo bolj kot potovanje, bi bilo bolje uporabljati termin »prostovoljski turizem«. Vendar pa ima ta dandanes izrazito negativen prizvok, saj na žalost prepogosto pomeni plačevanje vrtoglavih vsot denarja za nekaj zanimivih izkušenj, ki bodo bolj kot karkoli drugega služile za popestritev življenjepisa tistih srečnežev, ki si tovrstna potovanja lahko privoščijo. Zatorej bom ubrala srednjo pot in govorila o izmenjavi, saj konec koncev prav za to tudi gre – spletna stran www.workaway.info povezuje popotnike z ljudmi, ki so jim v zameno za nekaj ur pomoči dnevno pripravljeni ponuditi prenočišče in hrano.  

Poleg tega, da tovrsten način potovanja znatno prispeva k nižjim stroškom, mi je všeč zlasti dejstvo, da si popotnik lahko nabere toliko različnih izkušenj. Potencialne gostitelje lahko iščemo glede na državo ali regijo, kamor bi radi potovali, zadetke pa lahko filtriramo tudi po tipu dela, ki si ga želimo opravljati. Še posebej slednje je zelo zanimivo, saj popotnikom omogoča, da preizkusijo svoje sposobnosti na področjih, ki jih najbolj zanimajo. Sama sem tako med drugim skrbela za goste v hostlu, pomagala pri izdelovanju tradicionalnih spominkov, spoznala, kako Laponci trenirajo pasje vprege, se preizkusila kot učiteljica angleščine in francoščine, včasih pa sem se morala lotiti tudi malo manj glamuroznih opravil, kot sta lovljenje pobeglih konj in čiščenje kokošnjakov. Ponujena dela so torej res zelo raznolika, poleg tega pa te ponavadi gostitelji (pa naj bo to družina ali ustanova) povabijo k sodelovanju v najrazličnejših aktivnostih, ki niso del »pogodbe«. To so lahko družinski izleti, vaje lokalnega pihalnega orkestra, zabava pri sosedih ... Ko sem poučevala angleščino v francoski poklicni šoli, sem se na primer lahko pridružila učencem pri peki kruha in slaščic, nekoč, ko sem se zbudila še posebej pogumna, pa sem frizerskemu razredu celo dovolila, da so mi ostrigli lase. 

 

Poleg vsega naštetega se vedno rada odpravim na kratke »delovne počitnice« tudi zato, ker na tovrstnih potovanjih zmeraj spoznaš zelo zanimive ljudi – pa naj bodo to drugi prostovoljci ali pa sami gostitelji. Včasih je kar težko verjeti, kakšne zanimive zgodbe piše življenje, in verjemite mi, Workaway lahko splete zelo dobra prijateljstva. Da sploh ne omenjam, kako zabavno je za nekaj časa pozabiti svoje lastno življenje, stopiti v tuje čevlje in se prilagoditi včasih popolnoma drugačnemu vsakdanu! Po mojem mnenju so tovrstne izmenjave izvrsten način za potešitev radovednosti in spoznavanje lokalnih navad ter kulture (pa tudi za učenje jezika). 

 

Sama sem imela zaenkrat srečo in večino svojih izkušenj bi lahko označila za izjemno pozitivne. Večkrat se je celo izkazalo, da gostitelji moje pomoči skorajda niso potrebovali in da so si profil na spletni strani izdelali predvsem zato, da bi s tujimi obiskovalci delili kulturo svoje države ali pa se sami naučili kaj novega o deželah, iz katerih prihajajo gostujoči popotniki (majhen nasvet: zdi se, da je pri vsem skupaj še posebej zaželena izmenjava receptov – še veliko bolje pa bo, če kakšno tradicionalno jed kar pripravite). Vendar pa se na žalost tudi na Workawayu najdejo ljudje, ki prostovoljce izkoriščajo kot poceni delovno silo, zato le dobro preberite komentarje popotnikov, ki so gostitelja, h kateremu se nameravate odpraviti, obiskali pred vami.