Si nadarjena plesalka. A je tvoj odhod v Madrid povezan z omenjenim konjičkom?
Primarni razlog je bil, da nisem bila sprejeta na želeno Plesno akademijo v Amsterdamu. Drugi razlog je bil ta, da sem za eno točko zgrešila vpis na želeni študij. Ker sem cel september in polovico oktobra bila doma in delala v kavarni, sem si rekla, da tako že ne bom preživela celega leta. Začela sem iskat družino, nakar me je ta prijetna družina s štirimi otroki kontaktirala, in sem šla.
Že nekaj mesecev živiš v Madridu. Nam opišeš svoj vsakdanjik?
Moj osnovni namen pri tej družini je ta, da otroke učim angleščino. Tako vstajam ob osmi uri, ob deveti uri gredo šoloobvezni otroci v šolo. Zjutraj eno uro in popoldneve otroke učim angleščino, saj sem edina angleško govoreča oseba v družini. Dopoldneve in vikende imam proste in takrat plešem, oziroma čas izkoristim za plesne treninge. Želim veliko trenirati in načrtujem nekaj avdicij. Našla sem plesno šolo, ki ponuja: ''All you can dance'', tako da opravim 3–4 treninge na dan. V Sloveniji omenjeno žal ne bi bilo izvedljivo.
Kakšne so tvoje izkušnje s Španci in španščino? Hablas español?
Španščino sem se učila v srednji šoli 4 leta, kjer sem, na svojo srečo, imela kvalitetno učiteljico. V roku treh mesecev tukaj sem popolnoma osvojila španščino. Kar se tiče španske kulture – zdi se mi, da sem rojena za življenje v Španiji. Podnebje je mediteransko, zmeraj toplo, sonce je močno in ko pogledaš navzgor zmeraj zagledaš modro nebo. To se odseva tudi na ljudeh, ki so topli, odprti in zelo radi pomagajo. Ker sem tudi sama odprta, se tukaj počutim odlično.
Ali ''žaluješ'' za tem, da nisi bila sprejeta na želeno univerzo? Kakšne so tvoje misli ob tem ko pogledaš nazaj?
Niti slučajno! Sploh ne. Bolj kot zdaj razmišljam in gledam nazaj, bolj sem srečna, da sem bila prisiljena iskat alternativo. To je ena najboljših stvari, ki se mi jih je zgodilo. Našla sem eno stvar, ki mi je razširila obzorje. Vso špansko družino in njihove navade že dobro poznam. Če bi šla na primer študirat španščino v Sloveniji, tega ne bi nikoli spoznala, doživela in preizkusila. Lahko ti drugi povedo, kako in kaj, a izkušnja je neprecenljiva. Če bi se še enkrat odločala, bi zagotovo naredila enako. Razmišljala sem tudi o Angliji, a sem zadovoljna s Španijo, kjer je toplo in sonce, v Angliji pa bi bilo drugače.
Meniš, da bi prosto leto po zaključku srednje šole moralo biti obveza vsakega maturanta? Kakšne so prednosti in slabosti na tak način preživetega leta?
Obveza ravno ne. Zagotovo bi morala biti bolj široko sprejeta odločitev. Ljudje bi morali to odobravati in tovrstne zadeve sprejemati kot enakovredne, oziroma večvredne. Nekateri jemljejo mojo izkušnjo kot manj vredno, ker vidijo to kot delo, ker nisem bila sprejeta na univerzo. Čisto malo je stigme okoli tega. Naša družba bi to morala bolj podpirati. V tujini je večja praksa, da si maturantje vzamejo prosto leto in ga izkoristijo za razmislek o prihodnosti. Stvar je za premislit. Ogromno je plusov, saj je to znanje, ki ga v šoli ne dobiš; širitev obzorja kot šola za življenje; nimaš mamice in atija v bližini; si sam in postajaš samostojnejši. V zadnjem času je v Sloveniji velik val gimnazijcev, ki ne vedo, kaj bi počeli v svojem življenju. Tudi sama sem bila takšna, ko sem šla v gimnazijo ker nisem vedela kaj bi. Hkrati sem prišla iz gimnazije, brez da bi vedela kam se usmeriti. To je eno leto časa za razmišljanje o samemu sebi in pavze od šolskega sistema. Zagotovo je to vredno več, kakor eno leto prej pridobljena diploma. Minus ''prostega leta'' je odvisen od tega, kaj ti pomeni eno leto. To je realno edini minus. Nekateri pa so neiznajdljivi in niso za te zadeve.
Glede na tvoje izkušnje: kakšno dodano vrednost ima življenje in delo izven Slovenije?
Veliko. Ima neprecenljivo dodano vrednost. Tudi življenje v Ljubljani ti da določeno širino. Ko greš enkrat ven in vidiš da nekateri mislijo, da si še iz Jugoslavije ... Slednje ti da misliti. Izkušnja življenja zunaj svojega okolja, v katerem si odraščal, je neprecenljiva, da ti en drug zorni kot pogleda na tvoje življenje, družino, prijatelje in sistem v katerem živiš. Ugotoviš, koga in kaj zares pogrešaš in zaveš se neprecenljivosti.
Veliko potuješ. Nam zaupaš kakšno zanimivo anekdoto s svojih potovanj?
Spomnim se ene in jo rada delim. Šla sem na avdicijo v Amsterdam za 4 dni. Za 2 dni sem hotela rezervacijo v hostlu in nisem ničesar našla. Tako, da sem šla na letalo za Amsterdam brez da bi vedela, kje bom spala dva dni. Na srečo je kolega poznal dve punci iz Amsterdama in sem na koncu pristala v dvonadstropnem študentskem stanovanju v čistem centru mesta s samimi Amsterdamčani. To je bilo veselo. Dobro se je odvilo – lahko bi spala na cesti.
Kakšni so tvoji načrti po vrnitvi v Slovenijo? Ali je Slovenija država, v kateri imaš namen študirat oz. delat?
Moram sprejeti kar resno odločitev. Ali grem študirat ali bom šla plesat? Če grem plesat ni nujno, da imam kasneje zaposlitev, pa še veliko denarja in časa je s tem povezanega. Če bi se odločila za študij razmišljam ali bi se vrnila v Slovenijo ali bi ostala ''zunaj''. Iskreno povedano me v Slovenijo ne vleče. V najslabšem primeru bom šla v Slovenijo, tam eno leto študirala in nato izkoriščala različne možnosti mobilnosti in ostala v tujini. Če bi izbirala svojo sanjsko destinacijo, bi rekla da je nimam. Šla bom tja, kamor me bo povlekla sila priložnosti.
Kakšni nasveti za tiste, ki bi želeli iti po tvojih stopinjah?
To je vsekakor zelo dobra izkušnja, a je potrebno biti previden. Ni nujno, da je vsaka izkušnja dobra. Moja izkušnja je dobra, slišala pa sem zgodbe o slabih. Jaz sem se noro ujela z družino, radi pomagajo in me spoštujejo. Počnem Au-Pair, kar pomeni varstvo in poučevanje otrok. Ko se odločaš ne smeš imeti v glavi, da greš v Madrid, ampak to, da ti dobesedno živiš s to družino in je potrebno ujemanje. Pri tem ni pomembno ali si v Madridu, v. Londonu ali sredi ničesar.
V kolikor se odpravljaš v Madrid, te bo Ema Žurej z veseljem popeljala skozi mesto :).
