Zmrzali Babnega Polja

Pot do Babnega Polja, vasi z nekaj več kot dvesto petdesetimi prebivalci, vodi skozi Cerknico, ki naj bi bila rojstni kraj Martina Krpana, junaka prve slovenske umetne pravljice. Rad si predstavljam, da se je njen avtor Fran Levstik ob večerih sprehajal ob Cerkniškem jezeru, presihajočem jezeru, ki poplavlja po jesenskem dežju in pomladanski odjugi, poleti in pozimi pa se spremeni v zasušeno kotanjo. No, ko sem ga obiskal, je bilo to kraško Polje nekje na polovici, prej vlažna močvara kakor jezero, ampak je bilo vseeno čudovito, sploh z zahajajočim soncem v daljavi. V bistvu je bilo tako čudovito, da sem se moral ogniti avtomobilu, parkiranemu na obali, v katerem je mlad parček občudoval razgled, glede na to, kako hitro sta odpeljala proč, takoj ko sem prišel tja, pa morda še kaj drugega. Drugače pa je Cerknica središče sicer borne industrije v tistih krajih, kjer je gospodarska dejavnost omejena na kmetijstvo in gozdarstvo, največji gospodarski obrat pa je mednarodno podjetje Kovinoplastika Lož, ki je bilo nekdaj edino tovrstno podjetje v Sloveniji. Po material so hodili tja celo obrtniki iz daljne Gorenjske. 

Slovenske legende so le redkokdaj politično korektne in tudi zgodba o tem, kakor je Babno Polje dobilo svoje ime, bo užalila vsaj en altajski narod in celoten ženski spol. Zgodbe govorijo o vasi, imenovani Sveti Miklavž, v kateri je živela neka ženska s svojo družino. Seveda slovenske bajke absolutno ne morejo biti srečne in tako je lepega dne v naše kraje vdrla turška vojska in pod njihovimi meči so umirali ljudje od Dubrovnika do Ljubljane. Baje so se maščevali za smrt svojega plemiča Ali paše, čigar grob še danes lahko vidimo na hrvaški strani. Poklali so tudi družino neke uboge ženske in preživela je le ona, ker se je skrila v gnojno jamo. Potlej je pobegnila v daljno Idrijo, preden se je naposled le naselila v Babnem Polju, in tako se vas imenuje po njej. Cerkev iz Sv. Miklavža so že davno podrli, vendar so njene elemente v čast svoji zgodovino uporabili v Babnem Polju. Etnološka zanimivost pa je, da je v govoru starejših generacij Babnopoljcev še dandanes slišati nekaj idrijskega naglasa, tako da so zgodbe bržkone resnične. Danes v Babnem Polju stoji slabih sto hiš, od katerih jih je polovica praznih. Ker je to majhna vasica in se vsi poznajo med sabo, ljudje radi hvalijo svoje junake in heroje, svoje sovaščane, ki so jim uspele izjemne reči. Tako sem slišal o kulturniku Franku Trohi Rihtarjevem, izseljenskem pisatelju, ki je šel iskat sreče v Združene države Amerike, in o Saši Apostolovskem, športniku, ki je na univerzijadi podrl rekord v skoku v višino. 

Babno Polje se nahaja na skrajnem jugu Slovenije, kjer se mešata celinski in morski zrak, katerih kombinacija povzroča toplotni obrat oziroma inverzijo in z njim v zimskih dneh nečloveško nizke temperature. Na splošno so to geografsko zanimivi kraji. Zaradi hudih poplav rek in jezer so tu v srednjem veku imeli mline, okrog katerih so uredili grajske in farovške njive plemiških in cerkvenih gospodarjev našega ljudstva. Eno bolj mračnih pričevanj njihove nadoblasti je Gavgarski hrib, katerega ime govori o njegovem namenu. Tam so stale vislice oziroma gavge, na katerih so v smrt pošiljaje tlačane, ki se niso strinjali s svojimi gospodarji. Onkraj hrvaške meje pa izvira tudi Ljubljanica, ki ima tam prvega od svojih sedmih imen, Trbuhovica. Meja je majhna, in čeravno je bila za časa socialistične Jugoslavije priljubljena točka za tihotapstvo z mamili in avtomobilskimi deli, je dandanes edini kontrabant kak begunec iz Sirije, raztrgane zaradi vojne. 

Imel sem izjemen privilegij, da sem med svojim potovanjem po Babnem Polju lahko obiskal tudi Mirka Troho, možaka v devetdesetem letu, ki mi je postregel z nekaj vojnimi zgodbami. Kot mladeniča ga je med drugo svetovno vojno, za časa kolaboracije z Italijo in belega terorja, zajela italijanska vojska. Tako mi je povedal o pobojih in taboriščih od Italije do Avstrije, ob njegovih zgodbah pa sem si ogledal jugoslovansko kasarno na pobočju hriba Vražji vrtec. Tam lahko vidimo tudi grobove oseminštiridesetih ljudi, ki so padli pod strelnim ognjem fašistov v noči z 29. na 30. julij daljnega leta 1942. Stari Troha mi je povedal, kako je kot ujetnik sovražnih sil leta preživel po koncentracijskih taboriščih, kako je večkrat odnesel celo glavo zgolj po sreči, še danes, pol stoletja po tem, pa se je spomnil nemščine in italijanščine, s katero so mu njegovi ječarji podajali ukaze. Razlagal je o trdem življenju v taboriščih, kako so se tam srečevali Slovenci z vseh koncev domovine ter skupaj hirali v italijanskih bolnišnicah in avstrijskih ječah. Tedaj je meril meter osemdeset, tehtal pa je borih petdeset kilogramov in v italijanski vojaški bolnišnici je srečal sila prijazne Belokranjce, ki so mu podarili suhih hrušk. 

 

Babno Polje je drobna, drobna vasica na jugu Slovenije, ki kljub svoji odmaknjenosti in absurdno nizkim temperaturam veliko ponuja. Ljudje so prijazni, griči so prelepi in Poljane tudi ožgane od zmrzali čudovite. Tu je moč okusiti bridko zgodovino našega naroda, saj so zgodbe o grozotah, ki smo jih Slovenci delali drug nad drugim, in krutosti vojne še zapisane v živem spominu. Ljudje radi govorijo zgodbe o naših zgodovinskih gospodarjih, o Turkih in Italijanih, pa vendar bolj kakor o naših oblastnikih Babnopoljci pričajo o naši povezanosti. Tu, daleč na jugu Slovenije, je nekaj zahodnega, nekaj primorskega v njihovem narečju in ob tem se lahko spomnimo, kako močni smo spričo stisk, kako zedinjeni zoper tegobe. In če vam to ni zadosten razlog, zakaj obiskati te kraje, potem pojdite tja zaradi romantičnih razgledov na Cerkniško jezero, da se boste tudi vi stiskali ob pogledu na sončni zahod.