Končno - Rodos!

Rodos je otok v Egejskem morju, otok boga sonca Heliosa. Temu je bil posvečen Kolos, mogočni in veličastni kip, ki je včasih stal nad pristaniščem, ki je predstavljalo vstop v mesto. Je največji otok (v dolžino meri 80 km, v širino pa 38 km) skupine Dodekanez – dvanajstih grških otokov in otočkov, ki ležijo ob jugozahodni obali Turčije in od katerih jih je 26 naseljenih. To skupino otokov sestavljajo: Astipalaja, Kalimnos, Karpatos, Kasos, Kastelorizo, Kos, Leros, Nisiros, Patmos, Simi in Tilos.

Septembrsko sonce ima na Rodosu še vedno takšno moč kot poleti, čudovite dolge peščeno-prodnate plaže niso več množično oblegane in hitro najdeš kotičke, ko okoli tebe daleč naokrog ni nikogar. Nama je odgovarjal mir, zato sva kljub pohajkovanju po otoku največkrat zavila na plažo Stegna. Odmaknjena ribiška vasica, do katere se dobra dva kilometra spustiš od glavne ceste, da prideš do obale, naju je začarala že ob prvem obisku. Prijazni domačini, pristne poceni grške restavracije z odlično kulinariko, trgovinice s spominki, ki so še vabile mimoidoče v svoje hladne prostore. Morje kristalno čisto, malo valovito, in neskončna modrina, ki me je prevzela celo tako, da nisem želela domov.

Ob prihodu na letališče Diagoras nas je pozdravilo nebo brez oblaka in seveda avtobus, ki nas je razvozil po otoku do naših hotelov. Najin dom je tako postalo mesto Faliraki, drugo največje turistično letovišče za mestom Rodos. Nisva bila nastanjena v središču, temveč bolj v smeri proti Lindosu, zaradi česar sva imela prekrasen pogled na mesto. Z najemom skuterja nama je na otoku postalo dosegljivo skoraj vse. Najbližji plaži sta bili znameniti Anthony Quinn in Ladiko. Obe sta nama jemali sapo s svojima zalivoma, čistino morja ter zasidranimi jahtami in jadrnicami, a bila je res gneča, zato sva odšla raziskovati naprej. Tako sva pristala na plaži Traganou, kjer že nisva mogla skriti veselja, da sva se odločila za obisk Rodosa, pa sva bila tam šele nekaj ur.

Zvečer sva se odločila za obisk centra Falirakija. Tudi tam je bilo živahno, a nikakršne pretirane gneče. Gostinci so sprehajalce prijazno in nevsiljivo vabili v svoje prostore. Naju so si prisvojili Grki s svojo tradicionalno grško hrano, ki je bila tudi tu več kot odlična.

Severno od plaže Stegna se na vzpetini bohoti mogočen samostan Tsambika. Znan je po kapelici device Marije, ki je zavetnica vseh zakonskih parov, ki nimajo otrok. Do njega vodi 298 stopnic, po katerih se postopoma povzpneš na pribl. 240 m nadmorske višine. Od tod se odpre mamljiv, prečudovit, dih jemajoč razgled na vzhodno stran otoka in brezmejno modrino morja, zaliv Tsambika s še eno peščeno in turisti polno plažo, Faliraki in njegove bližnje plaže ter v notranjost otoka. Vsako leto ženske 8. septembra peš in bosonoge romajo do samostana ter prosijo devico Marijo za čudež materinstva in ozdravitev neplodnosti.

Glavno mesto Rodos sva si šla ogledat na nedeljsko jutro. Res je, da je v tem času mesto še spalo, a odločitve nisva obžalovala, saj sva se po trdnjavi lahko mirno sprehajala, srečala sva le nekaj turistov in tako na najin način doživela stari srednjeveški del mesta. V samem mestu se prelivajo različni zgodovinski vplivi: od klasičnega, rimskega in bizantinskega obdobja ter obdobja malteških vitezov do osmanskega in italijanskega obdobja.

Stari del mesta obdaja 4 km dolgo in 12 m široko obzidje, katerega začetki gradnje segajo v leto 1330. Po tem delu mesta sva se prepustila ulicam in potem, ki so naju pripeljale v Ulico vitezov, do palače velikih vitezov in starodavnih ruševin, nato pa še do severnega dela obzidja, ki je obdano z morjem in pristanišči. Del pristanišča se konča z rtičem, na katerem je svetilnik in do katerega je speljana pot mimo treh čudovitih srednjeveških mlinov na veter. V starem mestnem jedru sva se povzpela še na 150 let star urni stolp Roloi, od koder sva se razgledala po mestu s ptičje perspektive. Ker se zelo rada sprehajam ob morju in pristaniščih, sva se podala še tja. Na enih ladjah so domačini prodajali spominke in zanimivo je bilo opazovati tako njih kot tudi turiste, kako so lovili ravnotežje na zibajočih se ladjah. Ostale predele veličastnega mesta sva pustila za prihodnjič.

Tudi Lindos, belo mesto, ki leži dobrih 55 km južneje od Rodosa, nama ni ušlo. Ker je bil že delovnik, se pozno popoldne gneči že na cesti nisva mogla izogniti. Že pogled na mesto, ko še nisi v njem, te očara. Bele hiške, nad katerimi se dviga mogočna akropola, nižje pa zalivi z zasidranimi ladjami, jahtami, čolni. Pravljično. Sprehodila sva se do akropole, do katere te popeljejo domačini tudi z oslički, a vanjo nisva stopila. Sva pa šla do razgledišč in se prepustila toplim sončnim žarkom ter razgledom. Nisva pa počakala na sončni zahod. Odpravila sva se še na pijačo v enega izmed številnih lokalov, ki imajo svoje prostore urejene kar na strehah, nato pa spet na skuter in domov v Faliraki.

Zasledila sva, da vsi turistični delavci na otokih propagirajo izlet v Epta Piges – sedem izvirov. »Če je to tako priljubljeno,« sva si rekla, »si pojdiva te izvire ogledat še midva.« Že pot do tega kraja je bila obdana z dišečimi borovci in, kot sva pozneje spoznala, je notranjost otoka bogata z gozdom. Območje sedmih izvirov leži med krajema Kolymbia in Archipoli. Senčno in hladno območje, obkroženo z gozdom, se lahko pohvali s sedmimi brbotajočimi se izviri, ki so označeni s številkami in ki se ne posušijo niti poleti. Zanimiv je tudi eden izmed predorov, skozi katerega se sprehodiš po tekoči vodi in po dobrih petih minutah hoje po čisti temi prideš do jezerca. Vseskozi te na tem območju spremljajo pavi.

Imela sem željo osvojiti najvišji vrh otoka, 1215 m visok Atavyros. Pot naju je vodila na zahodno stran otoka, skozi tipične grške vasice Archipoli, Eleousa, Platania, Apollona, Emponas in Atavyros. Par kilometrov iz tega kraja sva našla odsek, ki je peljal do vrha. A sprva lepa asfaltna cesta je postala makadamska in sprana, tako da sva obupala, se malce sprehodila in zaradi neprimerne pohodniške opreme opustila svoj cilj. Za svoj prihodnji obisk sva si tako ogledala teren. Od tod naju je pot še nekaj kilometrov vodila na jug skozi vasi Siana, Monolithos, Apolakkia, nato pa proti vzhodni strani otoka skozi kraja Vati in Gennadi. Ko sva prišla spet na vzhodno stran otoka, sva se pogovarjala, da bi šla plavat na katero izmed številnih obal, a sva pozneje pristala na najini plaži v Stegni.

Rodos te očara in začara. Veselim se že, da se nekega dne vrnem tja.