Jesenska Litva

Na poti iz letala tiho opazujem ostale potnike in se zavem, da sem najverjetneje pretiravala s svojo puhasto zimsko jakno. Vsi so oblečeni le v puloverje in elegantne dežne plašče!

Ne dolgo potem, ko leden veter preplete moje lase in moj nos otrdi od mrazu, si na poti proti železniški postaji hitro premislim. Na toplemu vlaku, ki me pelje proti glavnemu mestu Litve – Vilne, poskušam z rokami odtaliti svoje roke in žareča lica.
Kratka vožnja z vlakom me zmede. Bila sem prepričana, da bom do središča mesta potrebovala veliko več časa, zato dvomeče vprašam strojevodjo, če je to resnično končna postaja. V polomljeni angleščini mi zatrdi, da je. Prispela sem!

Podam se proti glavnemu vhodu glavne postaje, kjer me z močnim objemom pozdravi prijateljica. Energična Litovka, ki sem jo spoznala med raziskovanjem slapov in kanjonov na Kostariki, me je povabila, da z njo preživim dan mrtvih v Litvi. Že od daleč izžareva strast in ponos na svojo državo, prav tak tip osebe s kakršnim si želim spoznavati meni nepoznane kraje in novo kulturo.

Naslednja dva dni pohajkujeva po glavnemu mestu, obiskujeva očarljive kavarne, 'preloved bookshops' (knjigarne, v katerih se nahajajo rabljene knjige, zato »preloved«), mnoge umetniške razstave in poslušava jazz glasbo, ki je na vsakem vogalu mesta.

Razkazuje mi mesto čez svoje oči in me vodi na svoje najljubše kotičke.

Kavarne

Mint Vinetu – knjigarna z rabljenimi knjigami in kavarna s karakterjem.
Izmed vseh čudovitih kavarnic v Vilniusu je Mint Vinetu še zdaleč moja najljubša. Med srkanjem vroče čokolade in kave se skrivava med policami polnimi knjig, poslušava jazz glasbo in listava skozi stare knjige v najrazličnejših jezikih. Seveda se ne morem upreti in kavarno zapustim s knjigo v roki.
Mehka svetloba, ki jo oddaja ulična svetilka pred knjigarno in pisane verige lučk, na ulici pričarajo magično vzdušje, ko na mesto pade noč.

Chaika – druga kavarna in pekarna, ki jo obiščeva se nahaja na dveh lokacijah. Ieva me odpelje v majhno vintage kavarno, ki ponuja pestro izbiro veganskih jedi. Dekoracija prostora mi daje občutek povratka v čase sovjetske zveze; zidovi so oblečeni v zelene tapiserije, karirasti kavči in še mnogo zanimive vintage podrobnosti, ki jih spremljata »spooky« glasba za noč mrtvih in naravnost božanska čokoladno-bananina veganska torta.

Narava

Kamorkoli grem, moram preživeti nekaj časa v naravi. Litva ni nobena izjema. Šestdeset minutna vožnja z vlakom naju iz Vilne popelje skozi megleno in skrivnostno ravno pokrajino, ki jo pokrivajo gozdovi v »50 odtenkov barvah jeseni« vse do Ievinega rodnega mesta – Kaunas. Do njenega doma prispeva zagrnjeni v temo in do prihodnjega jutra, ko se k meni v posteljo pride crkljati njen kuža, ne opazim, da je hiša obdana z visokimi iglavci. Ob pogledu na drevesne krošnje neizmerno uživam.

Ko pojeva kašo s cimetom in jabolkom, se odpraviva na dolg sprehod po gozdnih poteh, kjer mi ob poti Ieva pokaže naravno čudo - borovi sestri - vse do odprtih ravnih travnikov, kjer se usedeva ob jezero in v tišini opazujeva kužka pri igri. 

Ulična umetnost

Med svojim kratkim obiskom Litve obiščem dve mesti, Vilna in Kaunas, katerih ulice skrivajo mnogo zanimivih galerij na prostem, pisanih zapuščenih hiš in stene posvečene opominu na preteklost. Moj najljubši kotiček se nahaja v Kaunas-u. »Kiemo galerija« se nahaja na dvorišču med visokimi sivimi hišami, kjer ulična umetnost spominja na boleče spomine preteklega stoletja v Litvi. Kljub vsemu pa ta kraj služi drugačnemu namenu. Prebivalci skupaj tvorijo toplo skupnost, ki jo odlično opisuje tekst ob vhodu: »Resnično srečni smo lahko samo v družbi ostalih ljudi, saj sta sreča in zadovoljstvo v življenju odvisna od naših dobrih del – nesebičnosti, žrtvovanja in ljubezni do drugih – stvari, ki so nemogoče in nesmiselne, če sebično skrbimo sami zase.«

Ljudje

»To je trenutek, ki si ga bom najbolj zapomnila«, pomislim med tem, ko poslušam Ievino prijateljico Luicijo z angelskim glasom igrati svojo novo pesem na ukulele. Medtem ko pripravljamo toplo jesensko bučno juho, spoznam tudi njenega fanta Ignasa, ki je profesionalni zbiralec praznih Pringels škatel čipsa in Luco, izjemno pametno in športno dekle,. Vidimo se prvič, a so kljub vsemu zalo prijazni in odprti do mene in moje kulture. Prav vsi obožujejo jazz in me z veliko vztrajnosti učijo osnovnih korakov 'lindy-hopa'.

»Niti najmanj se mi ne sanja, kam je šel čas,« pomislim med potjo na letališče. Pretekli dnevi so kar švignili mimo in za sabo puščam toliko malenkosti, ki jih nisem uspela videti, prebrati in okusiti. Kljub vsemu je bilo teh nekaj dni dovolj, da že načrtujem povratek v toplejšim mesecih. Litva namreč obljublja še veliko več dogodivščin in spominov; dolgi izleti z nahrbtniki ob obali, spanje pod zvezdami med peščenimi sipinami, ples skozi tople večere na lindy-hop festivalih, poslušanje mnogih izvajalcev jazza, uživanja ob pogledu na zahajajoče se sonce z najvišjega hriba v Vilne, vse do spoznavanja žalostne preteklosti, branja litvanske literature, poslušanja otroških pripovedk in obiskovanja najbolj pomembnih zgodovinskih muzejev… seznam stvari, ki jih bom počela ob povratku, se daljša, medtem ko v »duty-free« coni iščem magnetek, ki bi najbolje predstavljal vse čudovite stvari, ki sem jih videla in doživela v Litvi.

Ana Marija Udovič