Sloves Bele krajine se je v zadnjih letih spremenil, in sicer iz daljne dežele na samem robu vesoljne Slovenije, kjer kraljuje skrivnostni Zeleni Jurij, v prizorišče Schengenfesta, kamor se je preselil mitični Marijan. Z njim pa se je tjakaj preselila tudi plemenita slovenska tradicija kulturnega pitja. Seveda se samo po sebi razume, da so že pred dobo glasbenega festivala tam uživali žlahtno kapljo, kakor priteče sleherni slovenski pokrajini, ampak postavlja se večje vprašanje. Kaj se še skriva v Beli krajini poleg metliške črnine in duhov iz slovenske folklore?
Metliške kronike
Metlika, ena od dveh prestolnic Bele krajine, v sebi skriva pravcato bogastvo kulture. Drug poleg drugega stojita dva muzeja, in sicer Belokranjski muzej, ki je urejen v metliškem gradu, in Muzej gasilstva. Belokranjski muzej je pravcati hram učenosti in v njem lahko sledimo zgodovini današnje Bele krajine vse od kamene dobe naprej, ko so se v petem tisočletju pred našim štetjem tam nastanili prvi naseljenci. Tam spoznamo zapleteno razvejanost slovenskega družinskega drevesa, vključno z dejstvom, da so bili eni prvih stalnih naseljencev tu potomci Keltov, potem ko so keltska kraljestva razpadla spričo prihoda Germanov in Slovanov. O skupni dediščini slednjih priča dejstvo, da je prikupno slovnično pravilni belokranjski »da« in posebnost njihovega narečja, pri kateri zamenjujejo glagola »znati« in »vedeti«, posledica tega, da so Belokranjci v resnici potomci Hrvatov, ki so se tam naselili v 13. stoletju. Velik del muzeja je posvečen tudi času nekdanje Jugoslavije, plemenitemu poskusu zedinjenja južnih Slovanov, in ob vsem tem se resnično zaveš, da je spor z našimi južnimi sosedi resnično nesmiseln.
Bojevnikom sv. Florijana
Prav posebno veselje se je sprehoditi skozi Muzej gasilstva, sploh za vse, ki so v mladih letih preživljali popoldneve pri prostovoljnih gasilcih. Med vrstami gasilskih čelad, izmed katerih najstarejše segajo v devetnajsto stoletje, in starinskimi brizgalnami se skriva večje sporočilo. Na stenah lahko razberemo diplome in pohvale, ki so ovekovečile pogumna dejanja gasilcev, bodisi pod zastavo Slovenije, Jugoslavije ali pa Avstro-Ogrske, ne glede na narodnost. Kar je pomembno, so pogumna dejanja.
Mesto nad mestom
Bela krajina je dežela, polna presenečenj, in ko se vozimo prek obširnih poljan, kjer skorajda ni videti naselbin, iz Metlike proti Črnomlju, lahko pozorni opazovalci tam daleč onkraj koruznih poljan vidite razstavljeno staro jugoslovansko letalo DC-3. Z njim so za časa druge svetovne vojne ameriški in britanski vojaki vozili ranjence s fronte v bolnišnice v Italijo, partizane pa so zalagali s strelivom, orožjem in drugimi stvarmi, potrebnimi za boj. Črnomelj sam je prelepo mesto in nekaj skorajda pravljičnega je na njegovih mnogoterih mostovih, ki se dvigajo drug nad drugim. Zaradi njih in starega mestnega jedra, ki skriva mnogotere ostanke antičnega sveta, Črnomelj z dobro mero pesniškega duha, ki bi bila vredna celo Gospodarja prstanov, imenujejo mesto nad mestom.
Ko ste tam, pa lahko prespite v
hostlu Črnomelj, ki se bohoti v samem središču mesta. Že sama arhitektura je izjemna in sredi vrta pred njim se proti nebu dviga ličen marmornat kip. To je ena tistih ustanov, ki ji še komajda lahko rečemo hostel, saj je spati v njej pravcati luksuz.
Čaše opojnosti
Vinica je kraj, ki je eden od daljnih rajev Slovenije. Tam lahko najdemo idilo tik ob reki Kolpi in njenih hladnih valovih. Onkraj njih se že razprostirajo hrvaške dežele, a na naši strani je moč najti mnogotere slasti in le nekaj izmed njih je povezanih z Schengenfestom. Vinica je namreč rojstni kraj enega štirih slovenskih piscev, ki so ustvarjali v času moderne, Otona Župančiča. Tako lahko v tej lični vasici privzdignete čašo žlahtnega, sladkega belokranjskega vina v čast temu mojstru slovenskega verza ali pa njegovemu spomeniku poklonite rdeč nagelj v spomin na njegova pogumna dejanja v drugi svetovni vojni.
Bela krajina je dežela, ki je polna presenečenj, pa naj bo to znanje, ki ga nudijo njeni mnogoteri muzeji, ali pa naključna odkritja starinskih letal. To so kraji, ki ponujajo mnogo več kot le tisti teden norosti, ko jugovzhod Slovenije prevzamejo poletni festivali. Tam lahko uživamo v mogočnih praznih planjavah, izjemnem vinu, v okusu katerega je čutiti južno sonce, tam se zavemo naše edinosti z južnimi sosedi.
