»Zakaj ne Turčija?« sem odvrnila. »Je zibelka starih civilizacij, kjer so se odvijali zgodovinski mejniki in kjer so se križale najpomembnejše trgovske poti. Slovi po okusni hrani in prijaznih ljudeh. In nenazadnje, Istanbul je edino mesto na svetu, ki se razprostira na dveh kontinentih – je metropola umetnosti, glasbe, filmov, zabav. Mešanica vseh dobrih stvari Vzhoda in Zahoda,« sem vedno znova odgovarjala.
Med sedenjem na okenski polici razmišljam, kako bi svoje štirimesečno potepanje po Istanbulu, za katero gre zasluga prekrasni možnosti študijske izmenjave, opisala v kratkem članku. Kljub začetnim oviram in nesrečnim okoliščinam, ki so mi prišle na pot, pa na mojem obrazu počiva nasmeh, zaradi katerega izgledam še malenkost bolj prismuknjeno.
Študijska izmenjava se je pričela s spoznanjem, da osebje na univerzi ni prav dobro seznanjeno s pojmom »tuji študent na izmenjavi«, ne razume osnovnih potreb študenta in ne bo nudilo nobene pomoči. Temu je sledilo dvotedensko iskanje novega stanovanja, ki je bilo navkljub mojemu neznanju turščine karseda uspešno. Šele ko sem se izselila iz prvega stanovanja nekje na razpadajočem obrobju tega dvajsetmilijonskega mesta in vselila v stanovanje v center mesta, se je moje odkrivanje lahko pričelo. Od vseh evropskih mest, ki sem jih obiskala, se nobeno ne more opisati s tolikimi barvami in občutki kot Istanbul. Mesto, ki je polno toplih ljudi in nasmehov ter ga zahodnjaška odprtost in predrznost delata zelo drugačnega od celinske Turčije in mesto, ki kar kipi od življenja. Ravno zaradi svoje predrznosti je Istanbul magnet za tujce, ki si svoj dom odločijo ustvariti tukaj. Največkrat slišani razlog za selitev v Istanbul sta neusahljiva energija mesta ter vse priložnosti, ki jih ta dinamičen prostor ponuja.
Ko sem tako počasi odkrivala skrite ulice in njihove zanimive ljudi, me je spreletel občutek neizmerne svobode – občutek mesta, kjer je mogoče prav vse. Enkrat ujeta med huligane nogometnega kluba, ki razgrajaško zavzamejo prometno cesto, drugič na čaju na mirnem pobočju z najboljšim razgledom. Istanbul je popotnikom prijazno mesto, saj prenočišča ni težko najti. Če želite prenočiti v hostlu, priporočam okolico Taksima in glavno ulico Istiklal. Med obveznimi turističnimi postanki pa so tudi Sultanahmet s Haghio Sophio in Modro mošejo, Galata Tower, Basilica Cistern, Maiden Tower na morju, znameniti most čez Bospor in glavni trg Taksim z ulico Istiklal. Ko raziskujete mesto, si vzemite čas za čaj, barantajte in ne hitite – odkrivajte detajle in zgodbe, ki jih je tu polno.
Če imate malo več časa za raziskovanje Istanbula, se lahko odpravite na izlet na Prinčeve otoke. Z eno od ladij, ki vozijo na vsake pol ure iz postaje Kabatas ali Besiktas, ste v dobre pol ure že na enem od edinstvenih otokov. Ti so prava protiutež hrupu in gneči Istanbula, saj na njih ni dovoljen motorni promet. Namesto tega se prevažajo s kolesi in kočijami – ja, prav ste slišali. Otok je kljub lesenim hiškam in restavracijam resnična oaza miru in narave, kamor se od vsega trušča utrujeni Istanbulčani zatečejo za vikend ali pa tu preživijo svoje poletne počitnice.
Prav posebno poglavje pa si zasluži turška kulinarika, ki je nas, erasmusovce, združevala v hvalospevih in nesebičnemu deljenju nasvetov. Vsem dobro poznani kebabi so le ena od specialitet, ki nikakor ne obstaja le v to-go različici, temveč tudi v neskončnih variacijah na krožniku. Pa raznovrstne juhe za hladnješe dni in omake različnih oblik in okusov. Znani so po ribah, čičeriki in oreščkih vseh vrst. Zanimivo je, da, v nasprotju s splošnim prepričanjem, pri pripravi hrane ne uporabljajo veliko začimb, saj sta zelenjava in sadje v Turčiji zaradi ugodne klime tako polna okusov in zato dodajanje močnih arom ni potrebno. In nenazadnje – kdo bi lahko pozabil na pregrešno sladko baklavo in znamenit rdeči čaj, ki ga postrežejo v malih tulipanastih steklenih kozarcih in ga počasi srkajo cel dan. Poleg pregovorne gostoljubnosti, zaradi katere se velikokrat znajdeš pred in za njihovimi domačimi vrati, pa velja omeniti tudi njihovo neizmerno toplino in željo po druženju. Kultura uživanja v jedi in kozarcu čaja, ki nudi priložnost za pogovor tako z najbližjimi domačimi kot s prodajalcem iz sosednje trgovine, ustavi čas hitrega vsakdana in umiri misli. Morda se tu skriva recept za srečno življenje.
Čas teče mnogo hitreje, ko se igraš hedonista v deželi, kot je Turčija. Z zadovoljnim nasmehom in veseljem v srcu se poslovim od mesta in hkrati obljubim, da se vrnem. Na čaj in zanimive zgodbe.
