Pred časom sem v roke dobil nekaj starinskih, na roke narisanih razglednic iz Kranja, na katerih je ovekovečen preprostejši čas, čas, ko so bile hiše zgrajene skoraj izključno iz kamna, ko so bile vse ulice tlakovane z drobnimi skalnatimi kockami in ko je bilo videti veliko več gozdov in mnogo manj betona. Seveda se me je takoj polastila nostalgija za starimi časi, ki jih kot otrok devetdesetih v resnici nikdar nisem doživel, in kanil sem obiskati to prelepo in starodavno slovensko mesto. V mogočni družbi Britanije, Matere Rusije in Strica Sama je Kranjski Janez podoba, ki pooseblja naš mali narod, in zanimalo me je, kaj na Kranjskem je tako vseslovenskega, tako značilnega za našo deželo, da si zasluži prestižni naziv nacionalne personifikacije.
Sava tiho teče
Že od časov starega Rima med rekama Sava in Kokra, obdano z rodovitnimi ravnicami in veličastnimi alpskimi gorovji v daljavi, stoji mesto, ki je tekom zgodovine nosilo številna imena, od latinskega Carnium do nemškega Krainburg, in že sama podoba mesta priča o njegovi starosti. Od mogočnega srednjeveškega gradu, katerega obzidje je pogoltnilo ruševine starega rimskega naselja, prek dimnikov jugoslovanskih industrijskih četrti tik ob železniški postaji in elektrarni, ki pije energijo iz reke Save, pa do sodobne arhitekture. Takšna je ena izmed najlepših in najbolje opremljenih knjižnic v Sloveniji, katere stekleni zidovi v prenovljeni Globusovi stavbi (sicer prekriti s slikovito bednimi rjastimi ploščami) razkrivajo več nadstropji človeškega znanja in pripovedništva. V središču mesta lahko skorajda na isti ulici vidimo mišičaste kipe moških in žensk, ki slavijo komunistični ideal, in ozke stavbe, zgrajene še za časa srednjega veka, iz katerih so na tlakovce spodaj metali vsebine nočnih posod. Mesto se poleg tega ponaša še s cenjeno gimnazijo, grobom največjega slovenskega pesnika in precej spodobnim stadionom.
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
Besedo ali dve je treba nameniti literarni zgodovini Kranja, seveda prvenstveno kot prestolnici Kranjske, ene od vojvodin Svetega rimskega cesarstva, o kateri je pisal edini Slovenec, ki je kdaj prestopil prag londonskega Kraljevega društva, Janez Vajkard Valvasor, in pomembneje kot poslednjemu počivališču slovenskega pesniškega mita, Franceta Prešerna. Seveda, ko človek prvič sliši zloglasne govorice, ki obdajajo Prešernov gaj, skorajda pričakuje, da bodo izpraznjene igle hrustale pod njegovimi koraki, ko prečka njegov prag, in da bodo v teh prelepih jesenskih mesecih tla bolj nastlana s smotkami kot pa s suhim listjem. V resnici pa gre za popolnoma spodoben in urejen park, na obzidju katerega slonijo grobovi slavnih Kranjčanov. Vseeno pa Prešernu v bohemskem duhu umetnikov družbo ves čas dela mladež, ki išče navdih, ne kot Prešeren v mladoletnih muzah, ampak v opijevih višavah. Poleg Doktorja fig pa sta Kranj za svoj dom klicala tudi Janez Mencinger, ki je bil kot odvetnik nekaj časa šef velikega realističnega pisatelja Ivana Tavčarja, in Simon Jenko (ki večni mir prav tako uživa v Prešernovem gaju), nekaj let pa je tam preživel tudi arhitekturni očak Jože Plečnik. Danes pa je morda Prešernov najpomembnejši duhovni naslednik, ki izhaja s kranjskih ulic, komedijant Boštjan Gorenc, tako imenovani Pižama, ki je zadolžen za prevajanje vrhunske fantazijske sage Pesem ledu in ognja.
Gorenjsko velemesto?
Kot od četrtega največjega mesta Slovenije bi od Kranja pričakovali razgibano kulturno, politično in nočno življenje, vendar ni vedno tako. Čeravno ima nekaj nočnih klubov in narkomanskih poti, mladina razen občasnega kulturnega dogajanja v starem bazenu in precej stilske Kolosejeve kinodvorane, zgrajene v slogu starinskih, luksuznih teatrov, kakršni so odlikovali Ameriko v zlatem veku črno-belega filma, nima kaj početi. Seveda si je noge moč odpočiti v številnih prelepih kavarnah, vendar je o nekih glamuroznih nočnih pustolovščinah v soju neonskih luči težko govoriti. Ampak kljub temu je Kranj mesto, ki si ga je vredno ogledati. Podzemni rovi, urbani ples rjavečih tovarn in drevja, sprehajalne poti ob reki Kokri ter prek drobnih otočkov na Savi in srednjeveškega mestnega jedra, ki je bilo romantično preurejeno, da bršljan prekriva živobarvne, starodavne hiše, so le nekaj razlogov, zakaj žrtvovati popoldan in se sprehoditi skozi gorenjsko prestolnico.
Je torej Kranj vreden, da nosi zavidljivi naziv poosebljenja naše dežele, je vreden zmagovite kranjske klobase? Morda ni najbolj metropolitansko slovensko mesto, kakršna sta Ljubljana ali Maribor, vendar vsekakor predstavlja razvoj našega naroda. V njegovih temeljih je videti rimsko zapuščino, na njegovih ulicah vidimo ostanke srednjeveške nadvlade Cerkve, v rjavečih industrijskih poslopjih, ki jih golta podrast, lahko zapazimo gospodarsko veličino stare Jugoslavije in v številnih ambicioznih gradnjah, kakršna je bila prenova Globusa in postavitev treh pisarniških objektov napol vrh hriba, napol pa v zraku, slonečih na podpornih stebrih, priča o voljnosti mesta, da vstopi v novi vek. In tako je Kranj morda res vseslovensko mesto, ker je običajno slovensko mesto. Ker je model za to, kar bi mesta morala biti: večkulturne, brezčasne povezave ljudi, kulture in industrije, kjer se rojevajo nove ideje za prihodnost, kjer družine lahko najdejo zavetja za prihodnost, s tovarnami, v katerih, bomo morda našli izhod iz teh težkih časov.
