Ne joči za mano, Argentina – 2. del

Kraj, kjer se iz vode rojevajo oblaki

S hladne Patagonije, kjer so povprečne maksimalne temperature okoli 15 stopinj, sem odletel na vedno vroči in soparen skrajni severovzhod Argentine, v provinco Misiones. Ime pomeni »misijoni« in je odraz zgodnje rimokatoliške misijonarske aktivnosti z začetka 17. stoletja.

Šele v tretje nam je zaradi goste megle uspelo pristati na letališču v Puerto Iguazúju, ki leži na sotočju rek Parane in Iguasu na tromeji Argentine, Brazilije in Paragvaja. Verjetno je odveč omeniti, da je mesto odlično izhodišče za obisk znamenitih slapov Iguasu, največjega sistema slapov na svetu s skupno širino 2700 metrov in največje naravne znamenitosti Argentine. Najdemo jih na reki Iguasu, ki je mejna reka med Argentino in Brazilijo, kar pomeni, da si jih delita dve državi. Večina od približno 275 slapov, visokih do 90 metrov, ki sta jih obe državi zaščitili v okviru nacionalnega parka, sicer pripada Argentini, so pa uvrščeni tudi na seznam svetovne dediščine pri UNESCU.

Ime Iguasu v jeziku domorodcev plemena Gvarani pomeni »velika voda«, slapovom pa so Gvarani rekli »kraj, kjer se iz vode rojevajo oblaki«. Po legendi naj bi nastali, ko je bojevnik Taroba pobegnil z dekletom Naipur in s tem razjezil gozdno božanstvo, ki se je zaljubilo vanjo. Božanstvo je tako tik pred zaljubljencema zrušilo rečno strugo, Naipur je padla čez previs in se na dnu spremenila v skalo, Taroba pa je postal drevo, ki še danes gleda v skalo spremenjeno Naipur.

Večina obiskovalcev si slapove ogleda z obeh strani, tako z argentinske kot z brazilske, kot bazo pa uporabljajo Puerto Iguazú v Argentini ali Foz do Iguaçu v Braziliji. Brazilska stran ponuja lepo panoramo argentinske strani, medtem ko se v Argentini po zaslugi številnih železnih stez, vodi bolj približamo. Podnebje je vroče in vlažno, zato nikogar ne moti pršenje bučajoče reke. To območje sem obiskal že leta 2010 po obilnem deževju, in primerjava fotografij razkriva, da je bil letos pretok vode res precej manjši, a sem bil vseeno navdušen. Kot takrat so mi družbo med ogledi delali koatiji ali nosati medvedi, sorodniki rakunov, ki svoj dolgi podolgovat gobček radi vtikajo v nahrbtnike turistov.

Sam Puerto Iguazú ni posebej atraktivno mesto, z razgledne točke nad sotočjem rek Parane in Iguasu pa se odpira lep panoramski razgled na obe sosednji državi Brazilijo in Paragvaj. Avtobusni promet med vsemi tremi državami je učinkovit in dobro urejen, zato je dokaj enostavno obiskati vse države. Načeloma se je potrebno ustaviti na vsaki mejni kontroli, da dobiš izstopne oz. vstopne žige, vendar tudi če avtobus ne ustavi in dejansko v državo vstopiš ilegalno, uradniki ob izstopu in vstopu ne komplicirajo.

Nedaleč od slapov na brazilski strani najdemo mesto Foz do Iguaçu, ki ga je vredno obiskati, če ne zaradi drugega, da poskusimo brazilsko picanho, ki jo imenujejo kraljica steakov, ob cesti, ki vodi do kaskad, pa najdemo park ptičev, ki nas preseneti z barvitimi arami, tukani in plamenci. Most čez reko Parano povezuje brazilski Foz do Iguaçu s paragvajskim Ciudadom del Este, ki je drugo največje mesto Paragvaja. Kljub načrtu na tem potovanju te države nisem obiskal, sem jo pa leta 2010, in to dvakrat, enkrat celo med ogledom gromozanske hidroelektrarne Itaipu, ki z električno energijo oskrbuje večino Paragvaja in del Brazilije. Brazilija pa ni bila zadnja država, ki sem jo obiskal na tem potovanju, saj sem po vrnitvi v Buenos Aires za nekaj dni odšel še v Urugvaj.

Republika vzhodno od Urugvaja

Vsako leto se s trajekti iz Buenos Airesa več kot dva milijona ljudi odpravi v sosednji Urugvaj, ki leži na drugi strani motne reke Rio de la Plata. Urugvaj je druga najmanjša država Južne Amerike, takoj za Surinamom. Gre za nižinski teritorij, katerega najvišji vrh doseže komaj 500 metrov, pokrajina pa se večinoma uporablja za kmetijstvo. Uradno ime države je »Republika vzhodno od Urugvaja«, v odnosu do reke Urugvaj, po kateri jo danes tudi imenujemo. Popularne destinacije so staro kolonialno mesto Colonia del Sacramento, glavno mesto Montevideo in letoviški kraj Punta del Este, ki se ponaša z lepimi plažami ob Atlantskem oceanu. Ker v Urugvaju še nisem bil in zaradi bližine Buenos Airesu, je bil obisk le-tega zame samoumeven.

Po dobri uri plovbe s trajektom sem se znašel v Coloniji del Sacramento, a je bil ogled zelo kratek, saj je lilo kot iz škafa. Mesto so pravzaprav ustanovili Portugalci kot protiutež Buenos Airesu, vendar so ga kasneje Portugalci prepustil Špancem. To je pomenilo zaton kraja in novega razvoja ni bilo, zato je ohranil svojo kolonialno arhitekturo, ki jo lahko občudujemo še danes.

Večina turistov obišče Urugvaj za en dan, mene pa je pot vodila naprej, v prestolnico Montevideo, kjer živi polovica od 3,5 milijona Urugvajcev. Kot zanimivost naj navedem, da na ulicah Montevidea skoraj ne najdemo košev za smeti z namenom polepšanja javnih površin in vzpodbujanja prebivalcev, da smeti nosijo domov.

Tam sem bil ravno za pust, vendar je bil karneval, ki je drugi najbolj znan v Južni Ameriki, takoj za karnevalom v brazilskem Riu de Janeiro, zaradi močnega vetra odpovedan. Tudi kopanje je odpadlo, tako da je ostalo edino pohajkovanje po ulicah te ne preveč privlačne prestolnice. Kljub temu, da tujci pri plačilu hrane s kartico ne plačamo 9 % davka, saj se le-ta odbije takoj, ko sistem zazna tujo kartico, vseeno moram priznati, da mi ni bilo preveč žal, ko sem zapustil Urugvaj in se vrnil v Argentino.

Asado, mate, alfajor …

Na koncu naj se dotaknem še gastronomije, saj Argentina ni znana samo po nogometu in tangu, ampak tudi po svoji kulinariki. V tej državi, če si seveda to lahko privoščiš, nisi lačen. Buenos Aires obdajajo rodovitne travnate pokrajine, imenovane pampe, kjer se pod budnim očesom argentinskih kavbojev gavčov, pase govedo. Zato ne preseneča, da so najbolj znana argentinska hrana zrezki, ki jih kot argentinski žar asado res odlično pripravijo v številnih »parillah«, država pa ima tudi največjo porabo rdečega mesa na svetu. Zraven se prileže kozarec vina, ki večinoma prihaja z območij okoli mesta Mendoza, ki ga pa na tokratnem potovanju nisem obiskal. Za sladico je vredno obiskati katero izmed lepo urejenih kavarn, kjer postrežejo nacionalno sladico, imenovano alfajor, kar je okrogli kolaček, polnjen z mlečno karamelo, imenovano dulce de leche.

Kljub temu da Argentina pridela dosti vina, pa za nacionalno pijačo velja napitek mate, ki ga izdelujejo iz posušenih, narezanih in v prašnato zmes zdrobljenih listov rastline yerba mate. Vsepovsod vidimo polno domačinov, ki s sabo nosijo termovke, v katerih imajo vročo vodo za izdelavo tega čaja. Mate tradicionalno postrežejo v posodi, ki jo imenujejo kar mate ali cuiba. Z zelišči jo napolnijo do skoraj treh četrtin, nato pa prilijejo vročo vodo. Med pitjem vedno znova dolivajo vrelo vodo, vse dokler se okuša še kaj arome.

Čaj pijejo skozi kovinsko slamico, imenovano bombilla, ki je hkrati tudi filter. Mate je znan kot družabna pijača, ki združuje in povezuje ljudi, pitje tega napitka je za Argentince socialni dogodek, ki ga radi delijo tudi z drugimi in tako ti hitro ponudijo požirek le-tega. Poskusil sem ga tudi jaz, vendar mi okus ni bil pretirano všeč, vseeno pa sem si posodo s slamico kupil, da me bo spominjala na moje potovanje po Argentini.

Oborožen s spominki sem si na koncu zamomljal samo še: »Don't cry for me, Argentina,« (ne joči za mano, Argentina) iz muzikla, ki sem ga omenil v prvem delu članka in se poln novih vtisov odpravil na dolgo pot domov.