Potepanje ob Baltiku

Potovanje je bilo posebno prav zaradi pasje družbe. Organizacija je bila sicer malo težavnejša, predvsem zaradi iskanja prenočišč. Pri tem so me prijetno presenetili nemški hostli, saj na severu države običajno nudijo gostoljubje tudi štirinožnim spremljevalcem. Prvi hostel (nemško jugendherberge) sem našla v prijetnem mestu Griefswald. Pristanišče je cvetelo v času delovanja trgovskega združenja Hansa. O takratnem bogastvu pričajo razkošne srednjeveške hiše v starem mestnem središču. Najlepše obkrožajo glavni trg in tu sem našla celo vegetarijansko restavracijo. Le dobrih sto metrov stran se ob vodnem kanalu, ki sega vse do morja, vrsti še več gostinskih lokalov, a v njih ponujajo predvsem ocvrte ribe, v mnogih pa strežejo le pijačo. Bregove zasedajo udobni stoli in celo ležalniki, tako da je tod vedno živahno. Še posebno ob večerih, ko nekateri lastniki lokalov poskrbijo za glasbene dogodke. Že kar prvi večer me je navdušil s tango glasbo, na katero so nekateri celo zaplesali. In to kar v avtentičnih oblačilih, ki so spominjala na čase iz začetka preteklega stoletja.

Greifswald sem si (žal) zapomnila tudi po obisku veterinarja. Lia je namreč dobila vnetje mehurja. Prijazna receptorka v hostlu mi je priskrbela naslov in k sreči veterinarska ambulanta ni bila daleč. Moje znanje nemščine je za silo zadoščalo, da smo se lahko sporazumeli, v čem je problem. Končno analizo in navodila za jemanje zdravil pa mi je v dobri angleščini posredovala glavna veterinarka. Njena diagnoza je bila pravilna, saj je Lia po nekaj dneh jemanja antibiotikov ozdravela.

Hostel se nahaja v mirnem delu mesta, le kratek sprehod od zgodovinskega središča. Še enkrat so mi potrdili, da ima Nemčija zares visoke standarde: soba je bila prostorna, več kot dovolj velika za tri osebe in psički. Za dobrodošlico nas je na mizi pričakala košarica s sadjem in mineralna voda. Na voljo smo imeli skupne sanitarije in tuše, v sobi pa še umivalnik. Brezžični internet je deloval brezhibno, na voljo pa je za plačilo (3 eur/dan). Poleg skupnih prostorov in gostinskega lokala v novem prizidku, je gostom na voljo tudi restavracija. V kvaliteto njene ponudbe sem se prepričala že med večerjo. Na voljo je samopostrežni bife, ponudba pa je zelo raznovrstna. Na voljo je bilo več vegetarijanskih in veganskih jedi. Enako raznovrsten je bil tudi zajtrk, pri katerem me je prijetno presenetilo, da je bilo na voljo sojino mleko. V hostlu sicer nismo preživeli veliko časa. A z velikim parkom in več športnimi igrišči si ni težko omisliti aktivnega dneva. Za pasje sprehode pa nam je prišel bolj prav mestni park v bližini.

Največji nemški otok

Naslednje mesto ob obali smo spoznavali le med jutranjim sprehodom. Stralsund ima še več srednjeveških hiš kot Griefswald, poleg tega pa je bilo vredno pokukati še v pomorski muzej in velik akvarij. V pristanišču me je navdušil pogled na staro jadrnico in bližnji most, preko katerega smo se zapeljali na največji nemški otok Rugen. Pokrajina na otoku pravzaprav ni dosti drugačna kot na celini. Le večjih mest ni. Očarale so me predvsem dolge peščene plaže. Na njih sem prvič naletela na velike ležalnike s senčnikom, ki so značilni za nemške obale. Izdelujejo jih že od konca 19. stoletja, ko so si najimenitnejše gospe zaželele poležavanja na obali. Za zaščito pred močnim soncem in vetrom so ležalnike opremili še s pletenim nadstreškom, v spodnji del pa je bilo mogoče shraniti kakšen prigrizek in pijačo. Otok je bil od nekdaj priljubljen med aristokracijo, v času obstoja Vzhodne Nemčije pa so prav tu nastajala številna letovišča. Eno najbolj priljubljenih je bilo Sellin. V mondenem naselju se vrstijo obnovljene stare vile, promenado pa zaključuje dolg pomol, ki je bil v večernih urah videti kot iz pravljice. Na njegovem najširšem delu je namreč postavljena lesena restavracija, ki spominja na pravcato palačo. Pred pomolom se je ponujala več kilometrov dolga peščena plaža, katere bolj odmaknjeni del je bil namenjen tudi pasjim obiskovalcem. Tewi in Lia sta to z veseljem izkoristili za čofotanje v vodi.

Tudi v Sellinu smo uživali gostoljubje youth hostla. V sobi so nas tudi tukaj presenetili s košarico sadja in gumijevi bomboni. Hostel se nahaja kak kilometer stran od slikovitega pomola, obdaja pa ga velik park s prostorom za piknik in športnimi igrišči. V prostorni sobi s pogradi smo imeli na voljo tudi veliko kopalnico. Tewi je spala v pasji kletki, Lia pa se je stisnila pod posteljo. Zajtrk v privlačno urejeni jedilnici mi je ostal v spominu po veliki izbiri jedi. Med njimi so me posebno navdušili domači zelenjavni namazi in marmelade, ki jih sproti pripravljajo v hostlu. Pri tem jim pridejo prav tudi zelišča in dišavnice, vzgojeni v njihovi topli gredi.

Del otoških obal zaznamujejo prepadni krednati klifi. Žal mi je zmanjkalo časa za njihovo podrobnejše raziskovanje. Ob slovesu sem jih lahko občudovala s krova trajekta. Z njim smo namreč nadaljevali potovanje do danskega otoka Bornholm, ki leži nekje na pol poti med Nemčijo in Švedsko.