Obujanje spominov na otoku Krfu – 1. del

Otok Krf spada med najbolj zelene grške otoke in s svojimi dobrimi 600 km2 tudi med najlepše otoke. Po velikosti je drugi največji med sedmimi jonskimi otoki, kamor se uvrščajo še Kefalonija, Paksos, Lefkas, Zakintos, Itaka in Kitira.

Jesenski sedemdnevni oddih na nam najbližjem grškem otoku se je pričel zelo zgodaj na ljubljanskem letališču. Let do istoimenskega mesta – Krfa – je trajal le uro in pol, kar je tudi pomenilo, da smo v tem času z že jesenskih temperatur hitro preskočili na poletne. Pozdravila sta nas sonce in nebo brez oblačka. Po vseh letaliških formalnostih je že bil urejen prevoz do kraja namestitve, ki je bil od Krfa oddaljen le dobrih 12 km – to je bil kraj Ipsos.

Ta leži ob dolgem in širokem zalivu s prodnato-peščeno plažo, ki se na severu začne zmerno dvigovati v hribovje najvišjega vrha otoka – Pantokrator. Skozi kraj poteka glavna cesta, ki povezuje obalne kraje na vzhodni strani otoka. Promet je gost, kar pa za obiskovalce plaže z izjemo prečkanja cestišča ni moteče. Medtem ko je na eni strani plaža, so na drugi strani ceste številni bari, trgovinice s spominki, par hotelov ter izposojevalnice avtov in motorjev. Turisti oz. obiskovalci smo se v mestu porazgubili, tako da o kakšni gneči sploh ni govora – ne na plaži ne v barih.

Že doma sva se odločila, da bova na Krfu najela motor oz. skuter in se z njim odpravila raziskovat in odkrivat lepote otoka. Že prvi dan sva imela srečo, da sva našla zelo ugodnega ponudnika, in ker čas na dopustu še posebej hitro teče, sva se na severni del otoka zapeljala že kar naslednji dan. Tako sva sicer preživela vse popoldneve, saj nemirna kri ni počivala niti na dopustu.

Severni del otoka je razčlenjen – skalnati zalivi in prodnato-peščene plaže, nad katerimi se dviga hribovit predel. Južni del otoka slovi bolj po dolgih peščenih plažah in je bolj ravninski. Prvi postanek sva naredila v vasi Kalami z idiličnim zalivom, v katerem so bili zasidrani čolnički in kakšna majhna jahta, nekaj je bilo kopalcev, morje pa je imelo tisto pravo filmsko modro barvo, ob kateri se vprašaš, ali morda sanjaš. Na poti proti severu so z vmesnimi postanki sledili še manjši kraji in vasice, ki so v tem predelu od albanskega dela celine oddaljeni le dobre 3 km – po morju. Nato je sledil daljši postanek v ribiški vasi Kassiopi. Vasica, ki je med svojim prvim obiskom Krfa nisem obiskala, sem pa vesela, da sva jo sedaj. Sprehodila sva se po eni izmed kamnitih uličic, ki se vse končajo ali začnejo v zalivu oz. pristanišču, obdanem z nasipi iz večjih skal, ki ga ščitijo pred visokimi valovi in nemirnim morjem ter drugimi nevšečnostmi. Navdušena sva bila nad sliko vasi, ki se nama je odprla.

Po nekaj kilometrih sva se peljala že skozi letovišče na severu otoka, razpotegnjeno mestece Acharavi, v katerem smo bili nastanjeni ob prvem obisku Krfa. Z glavne ceste vodi do peščene plaže kar nekaj poti. Morje je bilo tisti dan zelo razburkano in ozračje vetrovno, tako da sva po krajših postankih ob obali sklenila, da nadaljujeva pot proti poleti turistično zelo obiskanemu kraju – Sidari. Naletela sva na večje število dnevnih turistov, ki so si želeli ogledati znameniti kanal ljubezni. Gre za ožino, ki naj bi jo preplavalo dekle, ki naj bi v mislih imelo svojega bodočega fanta oz. partnerja in želja naj bi se dekletu tudi izpolnila. Tako govori ena izmed številnih anekdot o tem kanalu, ki krožijo. Večkrat se zgodi, da je v tem predelu morje razburkano in zato plavanje odsvetujejo. Sidari je poznan po nenavadno oblikovanih skalah iz peščenca, ki sta jih voda in veter izoblikovala ter tako ta del otoka še dodatno naredila privlačnejšega in zanimivejšega za ogled. Splača se tudi obiskati in se sprehoditi po glavni ulici mesta, ki je polna trgovinic, barov, restavracij in zasebnih hotelov. Vsekakor tudi priporočam sprehod do kakšne obalne vzpetine, le previden moraš biti zaradi močnih in nenadnih vetrnih sunkov.

Pot v Ipsos naju je peljala po podeželju, med številnimi oljčnimi nasadi in nekaj vinogradi, skozi vasice, odmaknjene od turističnega kaosa, in po manj prometnih cestah. Ljudje so v teh vasicah še vedno ohranili tradicionalen način življenja in svoje vrednote. Zanje se je čas ustavil in mikalo me je, da bi jih obiskala in se tudi sama za nekaj časa »ustavila«. Pa jih nisva in sva si ob koncu dneva privoščila še skok v morje, kar je zelo prijalo.

Kaj še ponuja ta zeleni jonski otok ter kakšne lepote sva odkrila in obiskala, pa izveš v drugem delu prispevka.