Bangkok, kjer se ne moreš dolgočasiti – 2. del

V hostlu ni restavracije. Toda nisem je pogrešal, saj le nekaj deset metrov stran vabi privlačna kavarna, popoldan pa na ulici oživijo številne restavracije, ki so tako značilne za mnoge predele mesta. V bližini je tudi nekaj trgovin in ena največjih živilskih tržnic v tem delu mesta. Tam sem se vsak dan razvajal s svežim sadjem, med katerim mi je najbolj teknil mangostan.

Življenje ob vodnih kanalih

V okolici hostla je mogoče spoznavati življenje običajnih Tajcev in obiskati nekaj templjev, parlament in eno izmed kraljevih palač. Tu je tudi Narodna knjižnica, velika moderna zgradba, ki se spogleduje s tradicionalno arhitekturo. Vstop je brezplačen, za tujce pa je zanimiva, ker je eden redkih krajev, kjer so na voljo računalniki z internetno povezavo, in to celo brezplačno. S seboj je treba imeti le osebni dokument.

V bližini sta eden izmed vodnih kanalov in pristanišče na reki Chao Phraya. Nekoč so milijonsko mesto prepletali številni kanali, po katerih se je odvijal nadvse živahen promet. Žal pa so začeli vodne poti zasipavati, s čimer tudi vzdevek Benetke Daljnega vzhoda izginja v pozabo. Tržnice na vodi so bile nekoč ena glavnih tajskih zanimivosti. Danes jih v Bangkoku skoraj ni mogoče več najti. Vseeno je zanimivo spoznavati življenje ob vodnih kanalih. Najlažje z najemom enega izmed dolgih motornih čolnov. Pristno izkušnjo na vodi so mi pričarali v agenciji Canal Tour Bangkok, ki jo vodi navdušen ljubitelj tajskih lepot in običajev, g. Chob. Na večurnem potepanju smo spoznavali mirnejše življenje v Bangkoku. Podobe hiš na kolih, templjev, prodajaln, tropskih vrtov z orhidejami, velikih rib in kuščarjev so mi res popestrile bivanje v mestu. Začinilo pa ga je še večerno križarjenje po reki Chao Phraya, ki je vključevalo tudi razvajanje s tradicionalnimi tajskimi jedmi. Križarjenje organizira več agencij, vredno pa je izbrati manjšo ladjo, saj je na njej izkušnja veliko pristnejša in intimnejša. Eno izmed najboljših možnosti ponuja Supanniga Cruise, ki nekatera križarjenja popestri še s šampanjcem.

Vodno tržnico v vsej svoji lepoti je mogoče najti kakšnih sto kilometrov južneje. Damnoen Saduak, kot se imenuje kraj, oživi že v zgodnjih jutranjih urah. Z vseh koncev po stranskih kanalih priveslajo prodajalke, oblečene v črno in z velikimi klobuki, ki jih varujejo pred močnim soncem. Ponujajo mango, ananas, papajo in druge za nas nenavadne vrste eksotičnega sadja in zelenjave. Zibajoči se čolni so natovorjeni s pahljačami, slamniki, glineno posodo in podobno kramo, nad katero se navdušujejo lokalne gospodinje. Med živahnim prometom se prebijajo tudi plavajoče kuhinje, kjer kuhajo in cvrejo vse tiste strašno pekoče tajske dobrote. V vsesplošni gneči se prav nihče ne razburja zaradi pogostih trkov. Idila se skali šele v poznih dopoldanskih urah, ko tržnico okupirajo trume turistov. Kot sitne muhe prav povsod vtikajo svoj nos in z drago fotografsko opremo silijo v mirne prodajalce. Nekateri kalijo tišino s hrupnimi motornimi čolni, v katerih mrzlično pritiskajo na sprožilce, medtem ko brzijo naprej po strogo začrtani poti.