Z Dacio po Romuniji

Romunija je država, ki je od Slovenije oddaljena le nekaj ur in je zaradi lepih madžarskih avtocest zelo enostavno dostopna. Ima več kot 20 milijonov prebivalcev. Dežela obiskovalcem ponuja mnogo, od morja, gora, na videz neskončnih ravnin, čudovitega podzemlja do revščine ter bogastva na drugi strani.

Na cestah prevladujejo Dacie ter konjske vprege

Ceste ne podeželju so izredno slabe, takšne z luknjo pri luknji. Vsekakor bolj primerne za konjske vprege, kakor za avtomobile. Na podeželju na cestah prevladujejo konjske vprege ter Dacie, kar je dejansko ne daleč od resnice. Avtov te znamke je mnogo, od tistih starodobnih do sodobnih. Konjske vprege pa so prav tako kot včasih še vedno izrednega pomena za podeželske prebivalce. Ni pa videti, da bi le-ti upoštevali predpise, saj je povsem običajno, da ti konjska vprega vzame prednost. Nakar se zna pogosto zgoditi, da ti cesto zapre čreda ovac, ki jo ženejo pastirji ter pastirski psi. Še posebej veliko je tega v jesenskem času, ko vodijo živino nazaj v dolino. Občutek, da si daleč od civilizacije, pa še zdaleč ni negativen, le za povsem drugačen ritem življenja gre. Včasih so na cestah prevladovale konjske vprege, z razvojem pa je vedno več ljudi dobilo delo ter zaslužek, s katerim so si mnogi kupili avtomobile. Tako so tudi mnogi preprosti kmetje postali delavci. Zgradili so boljše ceste, tudi nekaj kilometrov avtocest. V bolj razvitih predelih je na cestah manj konjskih vpreg, a še vedno prevladujejo Dacije. Možno je videti mnogo starodobnih ter sodobnih Dacij ter presenetljivo tudi veliko dražjih avtomobilov.

Podeželje

Obisk Romunije se nam je začel na severozahodnem delu, kjer je pokrajina precej hribovita, kjer so kmetijske površine, majhne revne vasice, pogosto še makadamske ceste ter kjer je veliko čudovitega podzemlja. In ravno slednje je bil razlog za obisk tega predela. Tamkajšnje podeželje je drugačno kot bi se vrnili v preteklost. Mnoge vasice z blatnimi cestami ter kanalizacijskimi jarki na vsaki strani ceste so prava paša za oči. Pred hišami pa brez kokošk ter starejših ljudi, ki posedajo na klopcah enostavno ne gre. To je podoba skromnega podeželskega življenja, kjer se domačini v večini preživljajo le s kmetijstvom. Takšne na zahodu ni več videti. Večurna vožnja že samo po Romuniji nas je končno pripeljala v hribe po zelo slabi strmi makadamski cesti do tipične lesene romunske hiše. Nastanitev so nam priskrbeli romunski jamarji. Pokrajina je sicer lepa, a za turizem žal ne kaj preveč zanimiva. Mi pa smo bili tam z namenom spoznati podzemlje. Romunija ima preko 12000 jam, med katerimi so mnoge občudovanja vredne. Tudi za turizem jih je nekaj odprtih, a kot običajno so nam jamarjem bolj zanimive tiste, kamor ne more vsak. Spuščanje po vrveh, plazenje po ožinah ter blatu je bilo poplačano s čudovitimi kapniškimi tvorbami.

Grof Drakula

Največ obiska Romunija prejme zaradi znane zgodbe, ki pa seveda ni resnična. Drakula ter vampirji v knjigah ter filmu so le izmišljeni liki, ki so poznani po vsem svetu. Pisatelj Bram Stoker je na podlagi pripovedovanj napisal znameniti roman o grofu Drakuli. Grof Vlad Tepeš, ki so ga poimenovali Drakula, kar v prevodu pomeni »grozen«, je živel v »deželi onkraj gozdov«, v Transilvaniji. V srednjem veku je vladal pokrajini Vlaški in vzdevek dobil zato, ker naj bi sovražnike žive natikal na kole. Kar nekaj predelov v Transilvaniji je zaznamovanih z grofom Drakulo. Romantično mesto Sighisoara, kjer se je grof rodil, grad Bran, za katerega še danes ni znano, ali je dejansko kdaj bival tam ter manj znan grad Poenari, kjer je grof živel. Slednji grad je manj obiskan, saj gre tam le za ruševine, do njega pa vodi kar 1480 stopnic. Da je bil grof zares krut, pričajo lutke pred gradom, ki prikazujejo, kako je sovražnike natikal na kole. Tako je sovražnim Turkom pokazal, kaj se jim bo zgodilo, če se bodo preveč približali. Prizanašal ni niti ženskam, starejšim in otrokom.

Romunska mesta

Mesta so veliko nasprotje podeželju, saj so urejena, sodobna, v centrih tudi bogata. Imajo pestro zgodovino in zato ima večina tudi dobro turistično razvitost. S svojim razvojem je država vstopila v Evropsko unijo. A kljub temu imajo tam še vedno svojo valuto, leve. Z evri se da plačevati le ponekod. Med mesti danes prevladujejo Sighisoara, Brašov, Sibiu, Cluj. Vsa so turistično zelo razvita, čista, prijetna z mnogo ogleda vrednimi stavbami. To so mesta, ki dajejo občutek popolne varnosti, kjer se obiskovalci niti za hip ne počutijo ogrožene. Pri mnogih je še danes viden saksonski vpliv, saj vse poteka v nemškem jeziku. Tu pa je še najpomembnejše mesto, Bukarešta. Romunska prestolnica je prav posebna, pri čemer je glavno vlogo odigral nekdanji diktator Nicolae Ceausescu. Mesto še vedno deluje socialistično z veliko betona. Njihov gromozanski parlament ti zajame dih, ko pred seboj zagledaš tako veliko stavbo. Je druga največja na svetu, okoli katere se menda hodi tudi do eno uro.

Po eni najlepših cest na svetu

Ena najlepših cest na svetu, Transfagarasan, je cesta, ki je nekoč služila le vojski. Danes pa je to ena pomembnejših turističnih zanimivosti v Romuniji. Prevozi jo mnogo turistov, tako z motorji, kolesi in seveda avtomobili. Lepote tega predela pa so se znašle tudi v raznih filmih. Prevoziti je treba kar 90 kilometrov zelo ovinkaste ceste, da prepotuješ celotno znano cesto Transfagarasan, ki se nahaja med krajema Sibiu in Pitesti. Lepote, ki se jih da opazovati z vožnjo čez drugo najvišje ležečo cesto v Romuniji, so mnogi vrhovi, ledeniška jezera, neokrnjena narava, kar obiskovalce spremlja vse do najvišje točke, do koder sega cesta, 2034 metrov visoko. Najvišja gorska cesta v Romuniji pa je Transalpina, ki se dviga 2145 metrov visoko. Cesto Transfagarasan so gradili med leti 1970 in 1974, pri čemer je neuradno umrlo več sto delavcev. Njen namen je bil seveda vojaški – če bi Sovjetska Zveza poskušala napasti Romunijo, bi lahko preko te ceste zagotovili hiter dostop vojske. Cesta zaradi snega pozimi ni odprta, po njej se da potovati od maja do konca oktobra. Se je pa že zgodilo, da so cesto zaradi snega zaprli že tudi sred poletja. Vsako leto poteka tukaj kolesarska dirka, ki se imenuje Tour Romunije. V tem predelu je bilo posnetih tudi nekaj prizorov v filmskem spektaklu Gospodar prstanov. Na vrhu prelaza se nahaja najdaljši predor v Romuniji. Dolg je 884 metrov ter po opisu iz opozorilne table visok le 3,60 metra. Avtobusi, ki so celo višji za dobrih 10 centimetrov na srečo gredo skozi, a nasproti v tem času ne sme pripeljati enako veliko vozilo. Za turiste pa je ta predel oziroma ledeniško jezero ob najvišji točki omenjene ceste dostopno tudi z nihalko, ki vozi vso leto. Največja posebnost pozimi pa je ledeni hotel, katerega zgradijo vsako zimo ter ga zaprejo, ko se led stopi. Vsako leto ga zgradijo drugače. Ledeni hotel premore 14 sob, temperature v njem pa se gibljejo med –2 do +2. Da turiste ne bi zeblo, so postelje oblečene v kože severnih jelenov, toploto pa zagotavljajo tudi posebni vložki za izolacijo. V sklopu hotela vedno zgradijo tudi ledeno cerkev z oltarjem, v kateri prirejajo poroke in krste. Tudi stoli ter mize so narejeni iz ledu, kjer pa večerja stane 45 evrov na osebo. Cena prenočitve je 40 evrov na noč.

Mnogi se vprašajo, le kje smo našli ravno Romunijo. A odločitev je bila prava, saj dežela nudi mnogo, od čudovitega podzemlja do lepe narave, krute, a zanimive zgodovine in občudovanja vrednih mest. Mnogi Evropejci so prepričani, da je Romunija umazana, revna in celo nevarna, a gre le za stereotipe.