Bali je zame, bolj kot turistično, notranje potovanje.

Na otok Bali si se prvič odpravila leta 2019. In to kar sama, za dva meseca. Kaj nam lahko poveš o tem prvem potovanju v Indonezijo?

Ja, bila je nenadna odločitev. Pa vendar jo je »vodila usoda«. Želela sem si več, želela sem se ponovno počutiti zares živo. Bila sem brez prave volje do življenja in nisem bila sposobna ljubiti ne sebe ne ljudi okoli sebe. To potovanje mi je spremenilo življenje, bilo je drugačno od preostalih potovanj. V kraju, kjer sem preživela večino časa, se energije in manifestacije dogajajo na zelo hiter, močan in občuten način. To je težko opisati. Spominjam se trenutka, ko sem se vozila med riževimi polji z vetrom v laseh, nasmehom na obrazu in radostjo v srcu ter si rekla: to bo enkrat moj dom. A na dan odhoda sem kljub temu pretočila kar nekaj solz, kot da bi se poslavljala od ljubezni svojega življenja.

Glede na to, da si se decembra 2019 na Bali potem res tudi preselila, me zanima, kaj točno, poleg lepe predhodne izkušnje, je bil tvoj povod za to odločitev? Ali imaš namen tam ostati za dlje časa?

Doma, v Sloveniji, sem se poleti imela zelo lepo, razlog za to pa so bile tudi izkušnje in rast, ki sem jih prejela v teh dveh mesecih na Baliju. Kljub temu moj proces še ni bil zaključen, saj sem globoko v sebi vedela, da moram nazaj. Uredila sem si vizum, s katerim lahko v Indoneziji bivam šest mesecev. Ne vem točnega datuma, kdaj se bom vrnila, niti ne vem, kaj mi bo življenje še prineslo in kakšna je moja pot. Prepuščam se. Bi pa vseeno bilo poletje lepo preživeti doma z družino, s kosmatimi prijatelji, pa tudi s tistimi malo manj kosmatimi.

Trenutno živiš v mestu Ubud. Po tvojih besedah, zapisanih v preteklih objavah, je to magično mesto, domačini pa so spiritualno zelo povezani. Nam lahko zaupaš kaj več o svojem novem domu?

Ja, definitivno je njihova povezanost s duhovnim svetom nekaj vsakdanjega, nekaj, kar dvigne energetsko raven celotnega otoka. Bali ti nameni točno tisto, kar potrebuješ. Ne le super izkušnje, pač pa točno takšne izkušnje, ki jih rabiš na svoji poti. Mama Bali, kot ji pravimo tukaj, ti ne pošlje več, kot si sposoben prenesti. A to ne pomeni, da se te stvari dogajajo le tukaj, na Baliju. To so stvari, ki se dogajajo v nas samih, ko smo jih pripravljeni začutiti, ne glede na to, kje smo v tistem trenutku. Se pa, po mojih izkušnjah, na Baliju dogajajo na zelo višji in hitrejši ravni.

Imaš izkušnje tudi s kakavovimi obredi. Kaj točno so ti obredi in kako jih doživljaš sama?

Vsak kakavov obred je nekaj drugačnega; odvisno od osebe, ki ga vodi, in izkušnje, ki ti je namenjena. Obredni kakav je poseben kakav – ni sladek in je tam z namenom, da ti odpre srce. Včasih mu sledi ples, včasih pa zdravljenje. Pred kratkim sem se udeležila enega, ki je bil res poseben. Vodil ga je, sedaj moj prijatelj, Xavier, ki je povezan s starodavnimi ljudstvi, ta pa skozi njega v nekakšnem »vesoljskem« jeziku posamezniku prenesejo sporočila, ki jih le-ta potrebuje. Name so delovala podzavestno, saj se je na celotno zadevo moje telo kar močno odzvalo, najprej čustveno, nato pa še fizično. Šlo je tudi za reprogramiranje DNK. Ja, takšne zadeve počnem tukaj. Bali je zame, bolj kot turistično, notranje potovanje.

Aprila 2019 si organizirala uspešno potopisno predavanje s fotografijami iz te izredno duhovne dežele. Ali lahko kaj podobnega pričakujemo tudi v prihodnosti?

Oh ja, čudovit dan in čudovita nova izkušnja, za katero sem zelo hvaležna. Moja prva razstava in potopisno predavanje, ki me je povezalo z neverjetnimi in srčnimi ljudmi. Ob tej priložnosti se jim še enkrat zahvaljujem za vso pomoč in podporo pri uresničitvi te vizije.

Nisem prepričana, ali se bom v prihodnosti ponovno spuščala v organizacijo takega dogodka, definitivno pa bi rada organizirala dogodke, ki bodo bolj poglobljeni v odpiranje srca in povezanosti med ljudmi, saj sem se naučila zelo veliko in vem, kako močno tega primanjkuje v evropskem svetu ter kako močno ljudje hrepenijo po taki ljubezni in miru. Naredila sem tudi tečaj, kjer sem se naučila, kako lahko človeka s pomočjo dihanja, glasbe in energetske podpore pospremim v njegov notranji svet, kjer ga um ne more blokirati, da bi sprostil čustva, ki se nahajajo v njem. Kajti, ujeta čustva v telesu, blokirane čakre in nezavedanje svoje duše so eni izmed razlogov, zakaj je v današnjem svetu toliko bolezni. Poleg tega vem, kako zelo dobro se lahko počutiš v telesu, ki končno sprosti vsa tista čustva, ki jih zavedno ali nezavedno držimo v sebi celo življenje. Tisti, ki me poznajo ali so me imeli priložnost spoznati v zadnjih nekaj letih, vedo, da lahko ob meni razkrijejo oz. sprostijo čisto vse. Ni stvari, ki je ne bi že slišala ali občutila sama, predvsem po tem intenzivnem šamanskem potovanju, skozi katerega sem se podala decembra. Zato vem, da bo prišel tudi čas, ko se bomo lahko skupaj podali skozi ta proces.

Poleg svoje ljubezni do potovanj in odkrivanja duhovnih poti se z vsem srcem ukvarjaš tudi s fotografijo. Kako se je pričela tvoja profesionalna fotografska pot?

Fotografija je most, je način, ki mi ga je ponudilo življenje, da se lahko danes povezujem s tako posebnimi in čudovitimi ljudmi. Pred približno tremi leti je to postal moj poklic, za katerega sem zelo hvaležna in bo vedno predstavljal velik del mojega življenja. Vse je steklo naravno, nikoli se nisem ukvarjala s promocijo in vedno sem dobila točno toliko strank in takšne stranke, ki sem jih potrebovala. In še danes verjamem, da bo vsak poklic, v katerem najdeš višji namen, torej da ni koristen le zate, ampak lepša življenja tudi ljudem okoli tebe, podprlo tudi vesolje. Tako to deluje. Na silo ne gre nič. Ljudje čutijo, niso neumni. Če boš iskren in deloval iz srca, ob tem pa cenil sebe in zaupal v ljudi okoli sebe, bo zate vedno lepo poskrbljeno. Ko tvoj cilj ni denar, ampak poslanstvo, ki ga opravljaš iz srca za višje dobro, denar pride sam od sebe. Vesela sem, da sedaj, ko nisem več v Sloveniji, še vedno dobivam povpraševanja in jih z veseljem v srcu napotim do svojih prijateljskih fotografov.

Na spletni strani Špela Urbanc Photography lahko, poleg tvojih čudovitih fotografij, najdemo še svojevrsten blog. O čem govori in ali bi lahko rekla, da je to neke vrste fotografija v besedah?

Ta blog na spletni strani je star že kar nekaj let, vendar sem ga dodala, ker sem ga pred kratkim prebrala in stvari, o katerih sem pisala, še danes resonirajo z mano. Tudi to je ena od mojih strasti, pisanje. Zdi se mi, da sem, ko pišem, zelo povezana s svojim višjim jazom, ki mi besede kar polaga v usta. Sedaj že dolgo nisem objavila novega bloga, a vseeno, ko začutim željo po izražanju in pisanju, včasih prilepim kakšno super dolgo in čustveno objavo na svojo Facebook stran. In presenečena sem, ko vidim, koliko ljudi jo dejansko prebere in mi tudi pove, da čuti zelo močno povezanost v tem sporočilu, za kar sem vedno zelo hvaležna.

V preteklosti si tri mesece potovala tudi po Tajski, o kateri si pisala v svojem popotniškem blogu z naslovom Raw Soul Babe, ki pa žal ni več dosegljiv. Kaj nam lahko poveš o tej izkušnji?

Ja, ta blog se je nekje izgubil. Verjetno skupaj z mojo presnojedsko potjo, ki je takrat predstavljala zelo pomembno razpotje v mojem življenju. Tajska in takratne izkušnje so definitivno pripomogle k mojemu razvoju. Doživela sem veliko, spoznala veliko ljudi in se naučila točno tisto, česar sem se morala na tem potovanju. Vendar pa je to le del moje preteklosti in sem bila takrat drug človek. Vsak dan se učim, vsak dan imam novo priložnost postati točno to, kar cenim, in tisto, po čemer hrepenim. Nismo naša preteklost. Četudi smo doživeli marsikaj slabega, je pomembno, da to ozavestimo in ljubimo tudi ta del sebe. Zavedati se moramo, da smo ustvarjalci svojega življenja in da ne smemo dajati preveč moči stvarem, ki so se nam zgodile v naši preteklosti. Torej jih ne ignoriramo, ampak jih sprejmemo kot neke vrste učitelje, ki so nam omogočili, da smo danes oseba, ki ima vse možnosti, da postane točno tisto, kar si želi. In ravno zaradi teh izkušenj lahko ponudimo razumevanje in podporo ljudem, ki jih srečamo na svoji poti.

Špela, imaš ogromno zanimivih popotniških zgodb in življenjskih izkušenj. Do sedaj si preizkusila večmesečno življenje v Veliki Britaniji, Španiji, na Tajskem, trenutno pa te lahko najdemo v Indoneziji. Česa si se naučila iz vseh svojih dosedanjih potovanj?

Eden najpomembnejših naukov, ki sem se jih naučila, je ta, kako zelo pomembno je, da se zavedamo, da je vsaka duša na svojem potovanju in potrebuje svoje izkušnje. Da ni potrebe, da svoje mišljenje vsiljujemo ljudem okoli sebe, ker vsak sprejme točno tisto informacijo, ki jo v tistem trenutku potrebuje, in prav je tako. Življenje ti vedno znova postreže z izkušnjami, ki te bodo prej ali slej usmerile na pravo pot. Če sodimo ljudi, ker so drugačni od nas, jih nimamo časa ljubiti. Kar pa ne pomeni, da moramo sprejeti vsakogar. Učim se postavljati zdrave meje in ceniti svoj čas, pozornost pa usmerjati v stvari, ki mi dajejo smisel. In zelo pomembno, učim se tudi poslušati svoje telo.

Bi se lahko strinjala z besedami iz pesmi Severe Gjurin »vandram sem, vandram tja, kjer položim glavo, tam sem doma«?

Hvala, da si me spomnila na čudovito pesem. Dom je vsekakor v srcu, v nas samih. Pa vendar se vedno vračam v svoj domači kraj. Na nek način je lepo imeti to »varnost«. Hvaležna sem za svojo družino. Marsikdo nima tega privilegija, da se lahko vrne domov. In priznam, v meni je prisoten strah, da bi se jim kaj zgodilo. Ni lahko zapustiti »cone udobja« in nikoli ne vemo, kdaj lahko zadnjič vidimo ljudi, ki jih imamo radi. Vendar pa to ni razlog, da ostajamo doma in se bojimo rasti le zato, ker se nekaj lahko zgodi. S tem, ko živim tukaj, sem odgovorna sama zase in se učim ljubiti sebe. S tem premorem bolj ljubiti tudi svojo družino in vse ljudi v svojem življenju, tudi tiste, ki niso več prisotni v njem. Pravzaprav pa niti nikoli nismo zares ločeni, saj smo narejeni iz iste energije, zato nikoli ne moremo nikogar izgubiti, lahko le ustvarimo iluzijo, da smo nekoga izgubili.

Kako pa vse to doživljata tvoja mama in oče?

Ponosna sem, ko vidim, da se tudi moja starša vedno bolj zavedata, kaj je tisto, kar je zares pomembno v življenju. In se tudi sama razvijata in rasteta ter raziskujeta svoj obstoj. Kar ne pomeni, da se v vsem strinjamo in da nimamo svojih težav in stvari, ki nas spravijo s tira, vendar pa se naše zavedanje vedno bolj dviguje, hitreje prepoznamo stare vzorce in jih lahko na bolj ljubeč način razrešimo. Še en dokaz da citat, ki pravi, spremeni sebe in spremenil boš svet, zelo drži.

Hvala, ker si z nami delila svoje lepe, iskrene in tako čutne izkušnje. Bi morda za konec želela še kaj sporočiti bralcem popotniške revije Globetrotter?

Hvala tebi, Maja, za tvoj čas in zanimanje za mojo zgodbo. Včasih pozabim, da resnično ne živim vsakdanjega življenja in kako zelo pomembno je, da se takšne zgodbe delijo, saj imajo posebno moč; nekomu lahko podarijo navdih, zaupanje vase ter priložnost, da končno sledi svojemu srcu. Življenja ne smemo jemati preresno in moramo večkrat skočiti v neznano, strah pa spremeniti v navdušenje in otroško radovednost.