Za vse tiste, ki imate radi primorsko burjo, lepe razglede, arhitekturo, zgodovino, kolesarjenje, plezanje, je obisk doline Glinščice prava izbira za vas.
Ko prideš nad kanjon doline, se ti odpre razgled na Tržaški zaliv, pred seboj pa vidiš to fantastično prepadno dolino, ki ji je reka Glinščica skozi stoletja dala prav posebno obliko. Glinščica je ena od tržaških rek. Izvira nad vasjo Klanec (pri Kozini) na nadmorski višini 412 m in teče proti morju po kraških tleh do izliva v Tržaški zaliv. Reka Glinščica je edini primer površinskega vodotoka na Tržaškem Krasu.
Moja hoja se je pričela kar s prečenjem kraških gozdičkov, da sem prispela na kolesarsko sprehajalno pot, ki poteka po trasi nekdanje železnice s predori in nadvozi. Imela sem odličnega sogovornika, naravo. Prisluhnila sem njeni pripovedi in čas se je ustavil. Po nekaj kilometrih hoje po kolesarsko sprehajalni stezi skozi tunele, sem zavila desno in sledila tabli za Botač. Spuščaš se po vijugasti gozdni poti in prispeš v sotesko Botač, direktno pred gostilnico. Malo me je že mikalo, da bi spila kavico, poslušala temperamente Italijane, a je bil klic narave močnejši, pa tudi tisti zeleni čaj, ki sem ga tako zvesto tovorila v nahrbtniku, me je odžejal.
Od Botača naprej pa sem sledila smerokazu proti Beki.
In še ena zanimivost. Prav pri Botaču lahko opazimo prehod flišne podlage v apnenčasto. Kot posledica stalne erozije vode so v apnencu nastali bazeni, korita, votline, luknje, kjer živijo številne živalske vrste. V 16. stoletju so ob reki zrasli številni mlini; danes so pri Botaču še vidni ostanki štirih mlinov. Ob strugi reke Glinščice je ob koncu 19. stoletja delovalo okoli 30 mlinov. Dobro oko bo lahko še danes opazilo ostanke mlinščic in umetnih strug ter nekaterih struktur, potrebnih za njihovo obratovanje.
To je zame ena lepših sprehajalnih poti, saj te vodi po mirni, čudoviti, osamljeni gozdni poti. Vmes te ostanki ruševin spomnijo na življenje nekoč. Krožna cesta se vije in vmes lahko melješ zgodovino, ki jo je še danes moč čutiti na vsakem koraku. Božja pot, starorimski vodovod, železnica, trgovska pot, mlini, slap Supet. Poti za obhod soteske je kar nekaj. Jaz sem si izbrala del hoje po kolesarsko-sprehajalni stezi, potem sem krenila do Botača in od tam naprej sem sledila tabli za Beko ter nato po poti, ki te lahko pripelje do gradu Socerb, če že prej ne zaviješ nazaj proti dolini Glinščice. Zato pišem o mirni poti, saj tu sprehajalcev ni prav veliko.
Lahko bi jo poimenovali tudi učna pot, saj ima kraj res bogato zgodovino.
Tisti, ki se radi vzpenjamo po previsnih stenah pa imamo še en razlog za obisk doline Glinščice. Tu že od leta 1929 deluje plezalna šola, ki jo je ustanovil Tržačan Emilio Comici. Tradicija plezanja se je vse do danes še bolj utrdila ter postala eden izmed najbolj priljubljenih športov širom po svetu. Za vse, ki imate namen obiskati plezališča v Glinščici ali pa kako drugače preživeti čas v tem naravnem rezervatu, vam za prenočišče priporočam obisk
hostla v Kozini Ociski Raj.
Zavedati pa se moramo, kako na dlani imamo prelepo naravo, možnosti za rekreacijo in zares veliko priložnosti za gibanje na prostem, raziskovanje, učenje … Nekateri porabijo veliko denarja in časa (kaj je bolj dragoceno presodite sami), da se lahko rokujejo s takšnim naravnim rezervatom, kot je dolina Glinščice. Glinščica slovi prav po obisku ljubiteljev plezanja. Od pomladi pa do konca jeseni je priljubljena destinacija velikemu številu plezalcev. S posebno klimo, razgledi, večnim vonjem po pomladi, življenju, prijateljstvu ta kraj resnično navdaja s posebno energijo. Poklon prelepi naravi.
Marijana Meško
