Kaj videti in obiskati za najboljše doživetje
Zdi se mi, da kdor se odpravlja na potovanje v kakšno drugo državo, si vedno najbolj želi ogleda glavnega mesta. Tako vsaj zame drži, a vendar vedno ni tako. Velikokrat je glavni krivec razdalja. Pot nas pelje v neki kraj, neke države, vendar glavno mesto ni niti približno tako blizu, da bi se lahko v glavnem mestu ustavili vsaj za kak sprehod, kavo in nakup spominka.
Že vrsto let obiskujem sorodnike v Bosni in Hercegovini, vendar še nisem imela priložnosti obiskati Sarajeva. Končno sem si zastavila cilj, da ga vendarle obiščem. Načrtovala sem večdnevni obisk, tako sem pričela z iskanjem najbolj ugodnega prevoza in prenočišča. Hitro sem ugotovila, da je kar nekaj vsakodnevnih odhodov avtobusa iz Tuzle do Sarajeva. Tako sem se odločila, da se najprej odpravim v Tuzlo k sorodnikom, pustim tam prtljago ter se odpravim na enodnevni izlet v prestolnico. Tako sem prihranila vsaj nekaj denarja.
Vendar se je plan nekoliko spremenil, saj mi ni bilo treba niti na avtobus. Mama, ki je bila nekaj dni pred mano na obisku pri sorodnikih v Gradačcu, se je odločila, da me kar sama zapelje v Sarajevo in mi tako izpolni željo.
Po dobrih treh urah in pol vožnje, ki ni vključevala avtoceste, smo po 160 kilometrov dolgi poti prišle v prestolnico. Kot vsako glavno mesto, tudi tukaj ni odveč povečana previdnost. Hitro smo našle parkirno mesto, ki je bil dober kilometer stran od Baščaršije. Nato pa sva se odpravile na potep in na raziskovanje prestolnice, polne presenečenj, saj sva nehote naletele na mojega bratranca, ki dela v trgovini v samem centru. Sledilo pa je prvo srečanje z mojo sestrično po biološkemu očetu. To so bili trenutki, ki so neprecenljivi.
Opravila sem vse svoje »dolžnosti«. Najprej sem se odžejala z vodo iz »česme«, ki je poznana pod geslom “Ko se jednom napije vode sa Baščaršije, nikad više iz Sarajeva taj otići ne umije.” Kar v prevodu pomeni, da kdor se odžeja s to vodo, nikoli več ne pomisli, da bi odšel iz Sarajeva. Sledila je še porcija čevapčičev »kod Želje«, ki veljajo za najbolj slavne in najboljše čevapčiče v Sarajevu. Sploh, ker samo na Baščaršiji dobiš takšne.
Nato je sledila vožnja s tramvajem. Tako sem imela priložnost na hitro videti mesto. Gospa, ki je sedela nasproti nas, nam je svetovala, da se moram izredno paziti žeparjev in da se kot prevoz splača vzeti 24urno/dnevno vozovnico, ki stane 5 km ali 2,5 € za kombinacijo avtobusa in tramvaja. Vozovnica za eno vožnjo s tramvajem pa stane 1,6 KM (ali 0,80€).
Kot vedno, si pred odhodom v nek kraj, kjer še nisem bila, pogledam nekatere zanimive informacije. Sarajevo je eno izmed najpomembnejših mest na Balkanu, ki svetovno slavo uživa od leta 1914, ko je atentator Gavrilo Princip prav tu ustrelil prestolonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda, in s tem dal Avstro-Ogrski povod za vojno proti Srbiji, ki je prerasla v prvo svetovno vojno. Spoznala sem tudi zgodbo o zimskih olimpijskih igrah, ki so se tu odvijale leta 1984. Na večer iger je nastal problem – snega ni bilo in olimpijske površine so bile gole. Bili so na robu katastrofe, ki jo je rešil sneg, ki je zapadel čez noč in mesto rešil sramote. Ta dogodek je postal znan kot 'Sarajevski čudež' in je postal izhodišče za izjemno uspešne olimpijske igre. Strinjam se, da danes Sarajevo postaja sodobna evropska prestolnica z veliko potenciala.
V mestu sta mi bila zelo všeč katedrala Srca Jezusovega, ki ima pred vhodom postavljen kip papeža Janeza Pavla II., ki je leta 1997 tukaj posvetil mesto ter ima bogato, dekorirano, rozeto. Všeč mi je bil tudi stolp z uro, poleg Begove džamije in stavbe Centralne banke Bosne in Hercegovine, ki se nahaja blizu »Večnega ognja« oz. »Vječne vatre«. Pred stavbo se nahajata dva zelo zanimiva kipa, ki si ju lahko ogledate na fotografiji.
Večni ogenj oziroma »Vječna vatra« je spomenik vojaških in civilnih žrtev druge svetovne vojne v Sarajevu. Spomenik je bil postavljen 6. aprila 1946 ob prvi obletnici osvoboditve Sarajeva od nemške okupacije. Spomenik se nahaja v centru mesta, med cesto maršala Tita in Ferhadija. Med obleganjem Sarajeva je bil plamen pri spomeniku uničen, ker je v mestu primanjkovalo goriva.
Kljub dolgim uram hoje nisem bila tako utrujena, kot po navadi na takšnih izletih, kar je dokaz, da je mesto res zanimivo in vredno ogleda tudi če se tja odpraviš samo za en dan. Vsemu temu dobremu počutju pa je seveda pripomoglo tudi vreme, ki je bilo kot naročeno.
Tukaj bi dodala, zakaj je Sarajevo pravzaprav Bosna v malem. Na relativno majhni površini vidiš, kako raznolika je pravzaprav država. Na dokaj majhnem delu centra mesta stojijo trije različni verski objekti (pravoslavna, katoliška cerkev in džamija). Vidiš lahko od modernih in bogatih stavb do revnih hišic, blokov ter zgodovinskih stavb. Spoznaš, da tu živijo ravno tako revni in bogati ljudje, intelektualci, navadni delavci ter mnogi drugi ljudje. Tudi o zgodovini države se lahko veliko naučiš na enem samem sprehodu skozi mesto.
