Karabakh

Karabakh je danes še vedno predmet nerešenega spora med zgoraj omenjenima bivšima republikama Sovjetske zveze. Vojna uradno še traja in na nekaterih obmejnih območij, kjer obe državi zadržujeta vojsko, žrtve še vedno padajo. V Karabakh se lahko vstopi le iz armenske strani. Tujci se moramo za vstop v državo ustaviti na mejnem prehodu, kjer se pregledajo potni listi. Nato moramo vizo urediti v Stepanakertu, glavnem mestu Karabakha, oz. si jo lahko začnemo urejati že v Yerevanu. Po želji lahko dobimo žig na list papirja ali v potni list, vendar bo žig v slednjem onemogočil potovanje v Azerbajdžan. 

 

Do Karabakha se lahko odpravite z javnim prevozom (marshrutko), turističnim aranžmajem preko različnih agencij iz Yerevana, z izposojenim avtom ali pa s avtoštopom, kot smo to storili sami.

 

S Pegah, iransko študentko arhitekture v Yerevanu, in Raffiem, britanskim Armencem iz Diaspore, smo se nekega vročega avgustovskega dne odpravili v nekaj čez 300 km oddaljeni Stepanakert. Nikoli nisem bila pristašica štopa, pa vendar sem ga v Armeniji vzljubila, saj je zelo enostavno. Pogoj je le osnovno štoparsko zananje. 

 

Pot do Stepanakerta je bila čudovita. Ponekod nekoliko preveč ovinkasta, ponekod smo dvomili v zavore starih Lad, ki so nas prevažale, pa vendar je vse potekalo dokaj tekoče. Ko smo se za dlje časa zataknili na mrtvi točki, sredi ničesar, so nam neki mladi fantje prinesli oranžado, stara gospa pa nam je ponudila kavo. Pokrajina okoli nas je bila slikovita, le nekoliko prevroče je bilo.

 

V Stepanakertu smo si uredili vizo oz. dobili žig in dovolilnico – list papirja, na katerem so označeni kraji, ki se jih sme obiskati oz. nekaj, kar je boljše pozabiti nekje na poti. Stepanakert ni pravzaprav nič posebnega. V mestu je še vedno prisoten pečat vojne. Center mesta je manjša in slabša različica Yerevana: vodomet, lučkaste nove zgradbe in polno turistov iz Yerevana, na obrobju mesta pa beda, stare in uničene zgradbe ter revščina. 

 

Raffi, katerega predniki so bili žrtve velikega, in še vedno ne povsem priznanega, armenskega genocida v današnji vzhodni Turčiji, si je močno želel ogledati znani Agdam, zapuščeno azerbajdžansko mesto na robu Karabakha, ki danes velja za nekakšno armensko sramoto. Med vojno med Armenci in Azerbajdžanom je bilo prebivalstvo tega mesta prisiljeno zapustiti domove, zatem je bilo mesto s strani Armencev uničeno, da ga Azerbajdžanci ne bi mogli ponovno zavzeti. Danes mesto duhov sestavljajo le ogrodja stavb, ruševine in izpraznejene zgradbe. Najbolje je opustošenje preživela mošeja z dvema minaretoma, ki še danes stoji.

 

Vstop v Agdam je za turiste oz. tujce prepovedan, vendar se nekateri za obisk vseeno odločijo in naj pri tem ne bi imeli prevelikih težav, a v našem primeru je bilo drugače. V Stepanakertu smo našli taksista, ki nas je bil pripravljen odpeljati do Agdama. V črni Ladi smo se podali na pot. Cesto skozi Agdam so obdajale uničene in izropane zgradbe. Vse je bilo tiho in mirno. Že na začetku smo si želeli ogledati mošejo. Taksist ni bil navdušen, vendar smo ga uspeli prepričati. Mošeja je bila dokaj uničena in poponoma izpraznjena. Sprehodili smo se po zgradbi, odšli na streho in se nato povzpeli na minaret. Razprostrl se nam je širok pogled na mrtvo mesto. Med našim opazovanjem okolice je šlo mimo več vojakov. Videli so nas, nas nekaj časa opazovali in nato odkorakali naprej.

 

 

Raffija je bilo strah višine, zato je ves čas sedel pri tleh. Pegah je prav tako sedela. Charlie, s fotoaparatom v roki, je na skrivaj slikal izza ograje. Jaz, ki pa sem mesto poslikala že na začetku, sem stala vzravnano in opazovala naokoli, brez fotoaparata na vidnem mestu, kot da bi hotela, da vojaki vidijo, da nimam fotoaparata. Slišaliti je bilo strele v ozadju, nekje daleč.  Po krajšem ogledu smo mošejo zapustili in se odpravili do našega taksista, a sta na poti stala dva vojaka. Kaj zdaj? Hitro sem se obrnila, dobro potlačila svoj večji fotoaparat v črno torbo iz blaga, dala na vrh sadje in vodo, nato sem počakala še Raffija in Charlija, ki je nosil fotoaparat na vratu, saj ga ni mogel skriti. 

 

Pegah, po naravi simpatična in zgovorna, je odšla prva k vojakom in vzpostavila pogovor. Vojaki niso bili razumevajoči, prosili so nas, naj odidemo z njimi do nekakšne baze. Ukazali so, da predamo vse fotoaparate in telefone. Sama sem imela fotoaparat v torbi in s strahom ga nisem dala ven in edina ohranila slike. Trepetala sem za tem, da bi me kdo vprašal, kaj nosim v torbi, a sem imela srečo. Sopotnikom so pregledali slike in jih izbrisali. Spraševali so nas po dokumentih in dovolilnici, na kateri je napisan seznam krajev, ki jih smemo obiskati. Seveda dovoljenja za obisk Agdama nismo imeli. Izgovarjali smo se, da smo dovolilnico izgubili in da nismo vedeli, da je bila pomembna. Ukazali so nam, da naj pokličemo taksista. Fanta sta odšla do njega, Pegah in jaz pa sva ostali z vojaki. Kar dolgo jih ni bilo. Glavni oficir je bil nervozen in jezen. Končno je prišel taksist s fantoma. Po pogovoru med taksistom in vojaki, smo morali Agdam nemudoma zapustiti. Bilo nam je žal, saj smo si želeli ogledati še nekatere druge točke, a vseeno smo bili olajšani, da ni bilo nič hujšega. Taksist naj bi sicer imel veze z vojsko in je tudi sam sodeloval v vojni, zato ni bilo velikih težav. Povedal nam je, da ni še nikoli izkusil tako resnega pogovora in da za nekaj časa popotnikov več ne bo peljal v Agdam. 

 

Dan zatem smo izvedeli, da je prišlo na dan našega obiska Agdama do ponovnega incidenta, z več smrtnimi žrtvami med vojaki na obmejnem območju, v neposredni bližini, kjer smo bili tudi sami. Izvedeli smo tudi, da so minareti v Agdamu edini kraj v dosegu Azerbajdžanskh strelcev.

 

 

Po Agdamu smo se odpravili v prikupno mestece Šuši, nedaleč od Stepanakerta. V mestu, ki skriva mnoge naravne lepote, lahko opazimo več uničenih mošej, ki spominjajo na drugačno preteklost. V centru mesteca se bohoti prelepa bela cerkev, kjer lahko pogosto občudujemo armenske poroke. Stavbe v mestu so stare, uničene, dotrajane in mnoge so zapuščene. Ljudje pa so, kot vsepovsod v tej regiji, prijazni in gostoljubni. Med najbolj obiskanimi izletniškimi točkami tega mesteca so dežnikasti slapovi Zontniker in veličastne pečine nad njimi. Slednje res ponujajo strah vzbujajoč pogled v globok skalnati prepad. Na vznožju le-teh se nahaja Zontinker. Naša pot do tja je bila kar dolga in popolnoma obsijana z močnim soncem, ampak več kot vredna vloženih moči. Narava okoli nas je bila čudovita. Slapovi so bili res unikatni. Ledeno mrzla voda iz rečice je bila prijetna, nekateri so se v njej tudi kopali.

 

Nazaj grede smo se odločili za drugo pot. S Charlijem sva se odločila slediti skupini mlajših fantov, ki so nas prepričali, da poznajo enostavnejšo pot. Mladi fantje so bili iz Yerevana in pravzaprav okolice niso poznali, tja so prišli z avtom. Hoja je bila dolga, a prijetna. Fantje so naju strpali v avtomobil in naju pripeljali nazaj do Šušija. Pogovarjali smo se rusko. Skušali so nas prepričati naj nemudoma zapustimo Karabakh, ker so Azerbajdžanci napovedali vojno Karabakhu zaradi incidenta, ki se je zgodil dan prej. Situacija je izgledala precej resna. Tudi drugje so se pogovarjali o teh novicah. Žal so taki dogodki kar pogosti, čeprav se o njih ne poroča v tujih medijih. V Šušiju smo tistega dne srečali celo slovenskega popotnika. 

 

Ker nihče izmed nas ni imel veliko časa, smo se odločili, da se od Karabakha poslovimo. Charlie se je odločil za taxi, saj se mu je mudilo. Mi trije pa smo se lotili štopanja. Komaj smo prečkali cesto in že sta nam ustavila dva mladeniča iz Karabakha, ki sta potovala v Yerevan. Bila sta zelo simpatična. V Gorisu sta se s skupino prijateljev ustavila na kosilu v lokalni restavraciji, na katerega smo po daljšem čakanju zunaj pristali tudi sami. Kljub našemu odklanjanju so le naročali hrano in pijačo ter na veliko nazdravljali. Težko je bilo zavrniti ponujeno. Voznik ni pil alkohola, kar nas je zelo pomirilo in je bilo za nas edino sprejemljivo. Mladeniča, ki sta nas peljala, sta bila glasbenika. Odhajala sta v studio v Yerevan. Razvijali so se zanimivi pogovori in naveze, saj je Raffi delal v glasbeni industriji v Angliji. Morda bodo te povezave obrodile sadove v prihodnosti. Vsekakor držimo pesti za to.