V decembru 2002, ko sem se potikala po spletu, sem srečala 17-letnega fanta. Ostala sva v stiku ter si pisala skoraj vsak dan. Všeč mi je bilo vzdrževati stike preko spleta z nekom, ki živi daleč stran. Tako sem spoznala tudi druge ljudi iz Slovenije in se tudi z njimi spoprijateljila. Morda bo kdo ob tem pomislil, da nimam pravih prijateljev ali realnega življenja, vendar mi je več ali malo mar za to.
Kot najstnica je bilo moje poznavanje geografije slabo, tako da sem, ko mi je prijatelj omenil, da je iz Slovenije, postala kar radovedna. Najprej sem si ogledala spletne zemljevide. Ob spoznanju, kje se nahaja Slovenija je moje zanimanje za državo in ljudi, ki živijo tam, pričelo zgolj rasti.
Naposled smo leta 2006 z družino obiskali Slovenijo in ostali kar tri dni (le zakaj tako dolgo) – to seveda pišem s sarkastičnim nasmehom na obrazu. Šli smo v Rim in se tam zadržali ves čas, tako da je bil postanek v Sloveniji kratek stranski izlet. Vendar pa ti trije dnevi niti slučajno niso bili dovolj, saj sem se v deželo prav zaljubila! No, pravzaprav sem se zaljubila v fanta, ki sem ga spoznala v 2002, ko mi je bilo 16 let. Vsekakor je bil moj prvi obisk v Sloveniji zelo prijeten, razburljiv in zabaven. Spomnim se, ko so me na letališču ob vstopu v državo spraševali zakaj sem prišla v Slovenijo. »Zakaj ste prišli v Slovenijo, koga boste obiskali in kam boste šli?« Seveda so na carini zgolj opravljali svoje delo. Ko sem skušala povedati, da grem v Sevnico, sem 'Sevnica' izgovorila 'Sebnika', a so mi le s prijaznimi nasmeški odgovorili “srečno in lepo se imej!” Na izgovorjavi sem morala nato še nekaj časa vaditi.
Na letališču sta me čakala dva dobra slovenska prijatelja, ki sem ju spoznala preko spleta. Bila sta zelo prijazna in nas pobrala na letališču ter odpeljala do Ljubljane ter mi razkazala mesto. V Ljubljani nismo ostali, saj je moj prijatelj živel v Sevnici in sem želela čim več časa prebiti tam.
Vsi so bili tako prijazni z mano in mojo družino! Iz Ljubljane smo potovali z vlakom in pogled na deželo, ki je drvela mimo okna je bil naravnost fantastičen – zdelo se nam je, kakor bi bili v pravljici.
Naposled smo prispeli v Sevnico in ko smo stopili z vlaka, sem prosila prijatelja, naj poišče taksi, da bi odšli v hotel. Menila sem, da je mama že utrujena od poti in da ne bi hotela več hoditi. Prijatelja pa me je zavrnil, saj je bil hotel le par metrov stran od železniške postaje.
Po dveh dneh v Sevnici sem spoznala, da je mestece zelo majhno. Sama sem iz Vera Cruza (Mehika) in seveda sem takoj videla, da so velike razlike med obema mestoma. Pa vendar je zame Sevnica bila (in še je) preprosto čudovita. Če poznate Slovenijo se morda sprašujete, le kaj sem počela v Sevnici, saj poznate toliko večjih znamenitosti, kot so Ljubljena, Bled, Bohinj…
Že po prvem obisku sem vedela, da se bom še vrnila ter si Slovenijo ponovno ogledala – in res sem to storila! Ne zgolj to, sedaj celo živim v Sloveniji! Zakaj? Ker sem v letu 2009 stopila v zakonsko zvezo z mojim posebnim spletnim prijateljem. Razdalji in vsem ljudem navkljub, ki niso verjeli, da lahko zveza na daljavo deluje, sva poročena! Seveda lahko zveza uspe, če drug drugega spoštuješ in se trudiš na tem, da se zbližata.
Ko sem se v 2008 preselila v Slovenijo sem obiskovala tečaje slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Ljubljani. Spoznala sem zelo prijetne ljudi in nove prijatelje ter se, zlasti od učiteljev, zares veliko naučila o kulturi Slovencev. Spomnim se, da je tečaj organiziral ekskurzijo do slovenske obale, obiskali pa smo tudi Cerkev svete Trojice v Hrastovlju, kjer imajo na stenah zanimive freske imenovane “Mrtvaški ples.“ Motivi plesa z mrtvimi okostji so me zares presunili, uživala pa sem v celem izletu.
Smatram, da sem zelo komunikativna oseba, zato mi ni težko najti prijateljev in se vključiti v družbo. Tako sem spoznala tudi najboljšega prijatelja do sedaj. Čeprav nimam 20 ali 450, ali koliko prijateljev že kaže moj Facebook profil, imam zares dobre prijatelje, s katerimi skupaj zares uživamo in se lahko zanesem nanje. Včasih sem zelo odkrita do ljudi (morda bi nekateri celo rekli, da sem predrzna), kar je del moje mehiške identitete, ki ga ne bom spremenila, a ga skušam obrzdati, čeprav moji prijatelji cenijo moje odkrito mnenje.
Še eno odkritje mi je bilo zelo pomembno. Glede na to, da prihajam iz Mehike, je verjetno vaša prva asociacija mehiška kuhinja in jasno vam je, da na hrano dam veliko! Slovenska hrana nikakor ne zaostaja za mehiško. Mnogo jedi naravnost obožujem – kot na primer: kislo zelje, matevža, kremno rezino in mnoge druge.
Najbolj pa uživam v slovenskih gozdovih, ko pride čas nabiranja gozdnih sadežev. Sem kot Rdeča Kapica iz zgodbe. Zelo prijetno se je sprehajati po gričih in gozdovih, ali po dolinah ter zobati naravne sadeže kar po poti. Pa ne si misliti, da je kaj takega mogoče zgolj poleti, ko zorijo jagode! Slovenski gozdovi v vsakem letnem času ponujajo kakšno zanimivost, tako boste našli tudi kostanje, gobe, pa tudi kakšna jabolka, grozdje…
Skratka – največja sprememba mojega življenja je bila selitev v drugo državo. Razlik med obema je mnogo, vendar niso takšne, da jih ni mogoče premostiti, zlasti če so ljudje tako prijazni že od samega začetka ter ker sem imela to srečo, da sem spoznala prijetne in tople ljudi. Vsakič ko obiščem prijatelje, ali spoznam koga novega, mi želijo dati hrano, vse kar imajo za ponuditi, pa naj imajo malo ali mnogo. Slovenska gostoljubnost je tista, zaradi katere se počutim zares kot doma.
Kaj naj še rečem – zaljubljena sem v Slovenijo.
Patricia Castillo Torres
