Ko misli odpotujejo, 14. del

Malawi. Ko smo prispeli do mesta Senga Bay, smo opazili, da je Malawi prav turistično razvit. Srečali smo že kar nekaj predelanih “overland” tovornjakov in ko smo se vozili južno ob jezeru je bilo moč opaziti kar nekaj kempov in restavracij. Pot nam je včasih polepšal kak pogled na jezero, katerega plaže znajo biti zelo mamljive. Okolica pa je bila pusta, nehribovita; drevesa skoraj ni bilo opaziti, pač pa malo grmičevja do koder ti je segel pogled.

Na poti smo se ustavili na štirih bencinskih črpalkah. A žal na nobeni niso imeli dizla. Na koncu smo izvedeli za eno črpalko, ki bi naj imela gorivo, a je žal nismo našli. Tako je bil čas za izpraznitev 20 litrskega kanistra, v katerem smo imeli dizel še iz Anglije in Sirije. V Siriji smo ga napolnili, saj je bil izredno poceni. Tako smo bili pripravljeni da napravimo še kak kilometer. Na črpalkah so nam zagotavljali da dizel jutri bo. Pa bo res?
 
Govorice so bile resnične in tako smo naslednji dan napolnili rezervoar in še rezervni kanister za vsak slučaj. Ena izmed postojank v Malawiju je bila tudi obisk Kelvina, ki smo ga srečali ob prečkanju iz Egipta v Sudan. Prijazen in zgovoren Avstralec, ki je pomagal v lokalni bolnišnici. Tudi on je bil na poti iz Anglije, kamor je pripeljal rabljeno Toyoto in ogromno opreme.

Spoznali smo njegovo hčerko Lily in ženo Suzy ter obiskali samo bolnišnico, kjer dela. Ker ga je vse interesiralo in je Kelvin zelo praktična oseba, so ga uporabili za karseda veliko zadev. Poklicali so ga v primeru, ko je bilo treba popraviti računalnik, kosilnico, rentgen, luč ali avto. Vse to ga je veselilo in z nasmeškom nas je tudi pogostil pri njemu doma.
 
Po tem smo šli proti Mozambiku. Vse skupaj je trajalo kar nekaj časa, saj smo se na vsakih nekaj kilometrov ustavili, uživali v razgledih po okolici in se predali čudovitemu sončnemu zahodu. Valoviti hribčki v daljavi, rdeča poplava na nebu in tu in tam kak lokalec na kolesu. Lep zaključek popotniškega dne. Skempirali smo se kar ob cesti med drevesi.
 
Ko smo se pripravljali na kuhanje slastne večerje, nas je obiskal varnostnik s puško. Ko se nam je približeval je bila moja dobesedna izjava: »Upam, da ni kdo s puško, ker potem ne vem kaj bomo.« In prišel je mož s puško. K sreči prijazen gospod, ki smo ga srečali nekaj kilometrov prej na kontrolni točki. Posvaril nas je, da bi mu morali prej povedati, da bomo kempirali, saj se nikoli ne ve kakšni nepridipravi so lahko naokoli. Povpraševal nas je tudi o tem koliko denarja imamo pri sebi. Nismo bili najbolj sigurni kaj mu naj odgovorimo, saj nikoli ne veš komu lahko zaupaš in komu ne.
 
Po razlagi, da se odpravljamo v Mozambik in da na zadnji dan tako ali tako nimamo dosti gotovine, je bilo vse v redu. 
 
V Mozambiku me je prijetno presenetila portugalščina, saj so to afriško državo začeli kolonizirati Portugalci. V to je bila vključena tudi trgovina s sužnji. V kraju Tete smo prečkali reko Zambezi, eno najdaljših v Afriki in takoj nato smo se znašli na poti med veliko požganih gozdov. Kot kaže bo v bližnji prihodnosti prav vsako drevo prišlo pod sekiro, saj vsi potrebujejo in uporabljajo oglje za vsakdanja opravila. V Mozambiku se nismo ustavili za dolgo, saj smo bili namesto ob obali, po kateri je Mozambik poznan, namenjeni proti zahodu do Viktorijinih slapov.

Ko smo prispeli do zambijske meje, sta gospoda na zambijski meji (na mozambiški strani) sedela v senci in izgledala zelo zdolgočasena. Ko smo ju predramili, sta vse požigosala, brez da bi karkoli pogledala in že smo bili na poti do zambijske strani.
 
Na zambijski strani pa je bila zgodba drugačna. Takoj smo bili predstavljeni z računom za 150,000 kwacha davka za naravno zaščito in še $50 za vizo. A to ni bila edina zanimivost. Ko je uslužbenec izvedel od Petra, da smo do meje prišli z avtom, ga je povabil v posebno sobo in ga izprašal o detaljih naše poti od Anglije do sem. Bolj kot mu je Peter razlagal, bolj je bil carinik zmeden. Ni mu bilo jasno, kako smo lahko šli na tako dolgo pot z avtom, ki je sparkiran zunaj. Peter je razlagal, da je do sedaj še vedno šlo brez težav in da je avto v bistvu kupljen, opremljen in registriran v Angliji. Cariniku pa enostavno nič ni bilo jasno in vse mu je postajalo bolj in bolj sumljivo. Želel si je podrobno ogledati tudi avto sam. Jaz in Pere sva čakala na vize, medtem ko je Peter šel na razkaz avtomobila.
 
Ko je prišla ven s carinikom sta ugotovila, da je carinik ves čas imel v mislih, da Peter razlaga o Toyoti, katera je bila parkirana zraven našega avta in je bila v razsulu. Prav to je bilo cariniku zelo sumljivo. Ko sta razčistila, da to ni naš avto sta se razšla z nasmehom in celotna zgodba je tako dobila srečen konec.
 
Po tem prehodu smo se ponoči odpeljali do južnega dela Luangwa parka. Sicer smo se poskušali izogibati nočni vožnji, a želeli smo imeti cel dan od zgodaj zjutraj za park sam. Sparkirali smo se v prvem kempu, okoli katerega so se razlegali čudoviti glasovi divjine. Pavijani, sloni in še mnogi divji ter nerazpoznavni rjoveči zvoki so poskrbeli, da smo brez pomisleka tekli od našega šotora do WC’ja, ki je bil kakih 20m oddaljen. Vse se je slišalo tako zelo blizu. Zvečer ni bilo nikjer nobenega, da bi plačali za kemp in prav tako je zjutraj; tako da smo se odpravlili kar brez plačila. Ko pa smo si želeli opazovati živali in ne čakati na račun.

 

 
V parku pa smo bili prav presenečeni, da si se lahko vozil naokoli skoraj po svoji želji. S tem dobiš pravi občutek svobode in pustolovščine, še posebej ko si nekaj metrov vstran od povodnih konjev in krokodilov, a ne veš ali se kak skriva še kje. Morda se je, a ga k sreči ni bilo na spregled.

 
 
 
 
 
Simon Pečovnik