London skozi oči turistk – 2. del

Ker smo bile že malo naveličane vseh ogledov in zgodovine in med drugim tudi dežja, smo se odločile, da zavijemo v še eno hišo strahov, imenovano »London Bridge Experience«. Skoznjo smo stopale večinoma miže, s prsti v ušesih in seveda kriče. Predvsem srečne, da smo vse skupaj preživele, smo se odločile, da zavijemo v kino, kjer nas je čakala še večja groza – 12 funtov za vstopnico?! Najprej smo mislile, da je to mišljeno za vse štiri. Damo 12 funtov na pult in nas teta za blagajno malo hecno pogleda, nato pa nam razloži, da je 12 funtov le za eno. Ampak ker smo imele možgane »naštimane« na turista, smo se odločile, da vseeno damo teh 12 funtov, konec koncev smo le v Londonu. Na srečo vsaj film ni razočaral.

Odpravile smo se v Notting Hill, deloma zaradi filma (Notting Hill – Hugh Grant in Julia Roberts), deloma pa zato, ker smo slišale, da je tam polno majhnih trgovinic. In res, povsod so bile same izložbe z različnimi spominki, poceni oblekami in drugimi dodatki. V naših denarnicah je bilo po uri in pol samo še nekaj kovancev, zato smo se raje vrnile v mesto in obiskale muzej voščenih lutk, znan tudi kot Madame Tussauds (vstopnice smo rezervirale že kar doma, preko interneta, saj smo jih tako dobile ceneje). Kot vsi drugi smo se tudi me pačile zraven svojih najljubših filmskih in športnih zvezd ter zgodovinskih in drugih svetovnih osebnosti. Za šalo smo se tudi same nekajkrat postavile čisto pri miru in opazovale ljudi, ki so opazovali nas. Tekanje od ene lutke do druge je v nas prebudilo lakoto, zato smo si prvič v Londonu (ja, vem, dolgo smo potrebovale) privoščile t. i. »fish and chips« in mislim, da je bil moj »fish« že malo star. Kakorkoli, da bi pregnale slabost, smo se odpravile še v londonski živalski vrt, ki pa v bistvu ni nič kaj drugačen kot naš. Je sicer malo večji in bi naj v njem prebivale tudi živali, ki jih pri nas ni, a glej ga zlomka, ravno takrat so vse gorile in druge zvezde vrta bile na kakšnem zdravljenju ali pa si jih je izposodil kateri drugi živalski vrt. Ko smo si ogledale vse ptičke, kuščarje in sesalce, smo se odpravile nazaj v mesto, kjer smo iz svojih denarnic iztisnile še toliko funtov, da smo si privoščile še kak vrček ali dva. 

Odločile smo se, da si London ogledamo še iz ene perspektive, zato smo se dopoldan z ladjico vozile po reki Temzi, pri čemer nas je zabavalo predvsem dejstvo, da smo na polni ladji turistov edine, ki nismo iz Azije. Na tretji postaji od petih smo se z ladjice izkrcale in se odpravile proti gledališču, v katerem je svoje igre uprizarjal eden izmed največjih angleških dramatikov – William Shakespeare. 

 

Očarane nad celotno zadevo, smo se odpravile naprej na sprehod po mestu in sredi Londona naletele na prireditev, imenovano »Malezijski teden«. Radovedne kot smo, smo seveda šle past zijala in na koncu celo postale ene izmed nastopajočih, saj so nas oz. so me (druge so me kar porinile naprej) potegnili na oder, kjer sem z njimi zaplesala. Dekleta so seveda umirala od smeha, medtem ko sem jaz krilila z rokami in nekako poskušala oponašati nastopajoče, ki so očitno oponašali ptiče. Kakorkoli, na koncu so me celo obdarili in v hotel sem se vračala z novo kravato, nekakšno sponko, priborom za čiščenje nohtov in novim kemičnim svinčnikom. 

 

Prišel je dan odhoda in s težkimi srci smo se še enkrat dodobra napokale na zajtrku v hotelu ter pograbile svoje kovčke in se odpravile na avtobus proti letališču. Zadnja lekcija, ki nam jo je ponudil London, je bila: ne obrekuj ljudi na letališču, tam je velika možnost, da te kdo razume.