Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Potovanje po Kolumbiji

Kolumbija – edina nevarnost je, da želiš ostati

Kolumbija je država, ki nikoli ni bila visoko na spisku mojih želenih destinacij. O tej obmorski državi v severozahodni Južni Ameriki nisem vedela veliko. Slišala sem, da naj bi bilo zaradi težav z drogami nevarno, po neki raziskavi naj bi Kolumbijci spadali med najsrečnejše narode na svetu, sloves kolumbijske kave pa naj bi bil znan daleč naokoli. Vse drugo je bilo popolno presenečenje. In po 5 tednih raziskovanja tega zelenega smaragda v Južni Ameriki je bila edina težka stvar vrniti se domov.
Vsebina

Bogota – mesto na 2640 metrih nadmorske višine

Glavno mesto je Bogota, ki šteje okrog 7 milijonov prebivalcev in je z 2640 metri ena izmed najvišje ležečih prestolnic na svetu. Na višinsko razliko se po nekaj dneh popolnoma privadiš in že lahko navdušeno raziskuješ to neverjetno prestolnico. Candelaria je eden najlepših delov Bogote. To je najstarejši kolonialni del mesta, z ozkimi ulicami in več kot 300 let starimi hišami. Sprehodila sem se po velikem trgu Simona Bolivarja, na katerem so bile ravno v tistem času demonstracije, in dobila občutek te neverjetne povezanosti Kolumbijcev. Ljudje na ulicah so izredno prijazni. Mimogrede kdo pristopi, te ogovori, vpraša, ali potrebuješ pomoč, ti kaj razloži ali zgolj pomežikne. Res je, da angleško govori le redkokdo, vendar pa se z malo dobre volje in osnovami španščine lahko z lahkoto vključiš v njihovo družbo. Kolumbijci govorijo eno najlepših in najbolj čistih španščin v Južni Ameriki. V glavnem mestu sem si ogledala tudi veličasten muzej zlata in Boterov muzej umetnosti, pila tradicionalno vročo čokolado s sirom in se v nedeljo, ko več kot 120 kilometrov cest zaprejo za avtomobile in jih namenijo kolesarjem in drugim rekreativcem, odpravila na Ciclovio, to je kolesarjenje po prestolnici.

Kolonialna lepotica

Kolumbija je zelo raznolika država. Je edina južnoameriška država, ki meji tako na Pacifiški ocean kot Karibsko morje. Na obeh obalah se razprostirajo čudovite plaže, še neokrnjeni predeli in seveda kolonialni biser Kolumbije, Cartagena. Cartagena de Indias je z nekaj manj kot milijon prebivalci peto največje kolumbijsko mesto. Njeno dobro ohranjeno staro mestno jedro je pod Unescovo zaščito že od leta 1984. Barvite hiše, kočijske vprege in glasba na ulici te z nekaj domišljije ponesejo nazaj v kolonialno obdobje, ko je bilo mesto glavno skladišče za zaklade. Cartagena je eno izmed najbolj turističnih mest v Kolumbiji, zato lahko najdeš vse od prestižnih, dragih hotelov in restavracij do lokalnih lukenj s salsa glasbo.

Zona Cafetera

Zelena barva je tista, ki bi najbolje ponazorila to veliko državo. Takih odtenkov zelene še nisem videla. Raznolikost narave nas je spremljala na vsakem koraku, od vrhov zasneženih Andov in pašnikov do zaraščenega amazonskega gozda. Kolumbijci imajo odlično kavo, ki jo pijejo večkrat na dan. V primerjavi z našo je nekoliko bolj vodena, a še vedno zelo dobra. Obiskala sem Zono Cafetero, to je svet plantaž, cvetja, nasadov kave in najvišjih palm na svetu ter zelenih gričev. Na plantaži pri prijatelju sem občutila tisto tradicionalno kolumbijsko življenje in seveda »tiempo columbiano«, to je kolumbijski čas, ki pravi, da je življenje najlepše takrat, ko se odvija brez stresa in počasi.

Središče avanturističnih športov

San Gil je mesto odlične klime, hrane in adrenalinskih športov. Tukaj imajo vse, od bungee jumpinga, raftinga po brzicah, soteskanja do spuščanja po vrvi. Odločila sem se, da se poizkusim spustiti po vrvi z 80 metrov visokega slapa. Že sama pot do vrha slapa je bila polna presenečenj, saj smo si zaradi strmine in spolzkih tal morali pomagali z vrvmi. Razgled z vrha je bil fenomenalen, vendar pa me je ob pogledu, kako globoko navzdol se bomo dejansko spustili, navdušenje nad adrenalinskimi športi popolnoma minilo. Kaj mi je sploh tega treba, sem se spraševala na vrhu. A po kratkem obotavljanju sem se pustila privezati na vrv in že sem se s hrbtom odrivala od skalnate površine navzdol proti tlom. Bučnost slapa in adrenalin, ki me je prevzel, sta mi napolnila duha in me ponesla v čisto drugačen svet. Ob stiku s tlemi je bila moja edina želja, da ta spust še enkrat ponovim.

V San Gilu se večino mestnega življenja odvija v 300 let starem parku, v katerem se bohotijo ogromna drevesa in vodomet, ali ob njem. V okolici mesta pa je tudi vasica Barichara, v kateri umetniki najdejo svoj mir in navdih. Glavna specialiteta mesta so velike, debele mravlje, imenovane hormigas culonas.

Treking do Izgubljenega mesta

Rek, ki pravi, da je življenje potovanje, in ne cilj, na kratko opisuje treking do Izgubljenega mesta. Skupina popotnikov različnih narodnosti se nas je zbrala in odpravila na 5-dnevni pohod, ki je vodil skozi številne reke, slapove, zaraščene poti, spolzko kamenje in čudovito naravo v sožitju z avtohtonimi plemeni. Je kaj bolj skrivnostnega kot odkrivanje starodavnega zapuščenega mesta?

Območje so pred leti kontrolirali gverilci, ki so na veliko pridelovala kokain. Prve skupine pohodnikov so se zato srečevale z veliko grožnjo ugrabitve. Nazadnje je prišlo do ugrabitve leta 2001, ko je bilo ugrabljenih osem tujih turistov. Od leta 2005 pa je območje prevzela kolumbijska vojska, ki je vzpostavila red in še danes skrbi za varnost.

Na pot smo se odpravili vsak s svojim majhnim nahrbtnikom, saj smo imeli samo vodiča in kuharja, ne pa tudi nekoga, ki bi nam nosil stvari. Na mule smo naložili hrano, ki naj bi zadostovala za pet dni, in se navdušeno napotili proti divjini. Hoja je bila včasih naporna, vendar vedno zelo zanimiva, saj je bila večino časa speljana ob vodi. Zaradi vlage smo bili čisto preznojeni in vsake toliko smo se okopali v kristalno čisti vodi. Prvi dan je bil še posebno naporen, saj smo prečkali več visokih rek, kjer nam je voda segala tudi do pasu. Zaradi popoldanskega deževja smo v vasico, v kateri smo spali, prišli popolnoma premočeni. Vlaga in mokra oblačila so nas spremljali celotni treking, saj je bilo kar v navadi, da si zjutraj oblekel ista, premočena oblačila, ki se čez noč niso nikoli posušila. Čez uro ali dve si tako ali tako bil ponovno ves moker, bodisi zaradi reke ali znoja. A nas to ni zmotilo, saj smo bili vsako jutro deležni prečudovitega sončnega vzhoda in zelena barva džungle nas je navdajala z nekim notranjim mirom.

V vasicah smo spali v viseči mreži in kljub mreži proti komarjem se nisi mogel izogniti njihovim pikom. Po dveh dneh, ko sem prišla do številke 120, sem le-te nehala preštevati in sem jih sprejela kot del avanture. Elektrike nismo imeli, zato smo večere preživljali ob soju sveč, dobri družbi in številnih igrah s kartami.

Po treh dneh vzponov in spustov smo končno prispeli do vznožja zaraščenih stopnic, ki so bile zadnja ovira do odkritja Izgubljenega mesta. Ta del poti je bil zame najtežji. Okrog 2000 stopnic, ki se vijejo visoko v nebo, ti daje občutek, kot da se dvigaš proti nebesom. Vendar se z vsakim dvigom zdi, kot da je še enkrat toliko stopnic pred tabo. Vse okoli tebe deluje zares mistično, poraslo z mahovi in zelenjem. Vsake toliko časa sem se ustavila, zadihala, zaužila neverjetno energijo tega kraja in zbrala moči za novih več sto stopnic. V mislih sem se spodbujala, da delam neverjetno uslugo svojim nogam in zadnjici.

Ob prihodu na vrh pa je bil ves moj trud poplačan. Terasa na vrhu se je odpirala pred menoj, okoli pa bujno rastje, čudovit razgled in nepopisna tišina. Izgubljeno mesto je še zelo neturistično, kar pomeni, da na vrhu nismo srečali nobenega drugega popotnika.

Mesto so odkrili šele leta 1975 in predvidevajo, da je bilo prestolnica Indijancev Tayrona. Zgrajeno naj bi bilo med enajstim in štirinajstim stoletjem, čeprav so osnove že iz sedmega stoletja. Leži na strmih pobočjih na višini med 950 in 1300 metri in ima 170 teras in številne kamnite strukture. Največja terasa je služila za ritualne ceremoniale. Med špansko okupacijo so bili Tayronci skoraj izbrisani z obličja zemlje, Izgubljeno mesto pa je prekrila bujna vegetacija. Tako je bilo pozabljeno stoletja, dokler ga leta 1975 niso odkrili lovci na zaklade.

Vendar pa se na vrhu Izgubljenega mesta naš treking ni končal, saj nas je čakalo še 2 dni hoje nazaj. Popolnoma ekstatični smo ponovno hodili po ozkih poteh in se spotikali na spolzkih kamnih. Ko sem zaokrožila za zadnji ovinek in videla kočo, pri kateri smo se pred petimi dnevi prvič zbrali, me je obdalo nepopisno veselje in občutek zmagoslavja. Spogledala sem se s sopotniki in v en glas smo zakričali, uspelo nam je!

Rajske plaže

Po trekingu se nas je manjša skupina odpravila na odkrivanje nacionalnega parka Tayrona, kjer se bohotijo ene izmed najlepših plaž v Kolumbiji. Morje, ki je popolnoma modre barve, peščene plaže in visoke palme dajejo vtis popolne karibske izkušnje. Živeli smo v kampu z dvema čudovitima zalivoma in s posebno odprto hiško na skali, kjer smo ponovno spali v visečih mrežah. S popotniki, ki sem jih spoznala na trekingu, smo postali prava mala družina, skupaj smo kuhali, se zabavali in skrbeli drug za drugega.

Dežela pisatelja Gabriela Garcie Marqueza je name pustila velik vtis. Njen največji zaklad je izjemno lepa in raznolika narava in najbolj prijazni in zadovoljni ljudje na svetu. Nasmeh na obrazu je vsakdanji spremljevalec in odprtost Kolumbijcev je skoraj neverjetna. To je dežela, ki si zasluži novo priložnost. Dežela, ki ti pokaže, kako živeti polno in srečno, in dežela, kjer si želiš ostati. Za vedno.

 
Nadja Bradič

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava