Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

V objemu indijske Himalaje

Indija, dežela hipijev, meditacije, spiritualnosti, gurmanske hrane, bogatih maharadž, kamasutre, joge in ayurvede. Dežela, kjer si med drugimi tradicionalno roko podajajo Krišna, Buda, Alah in Jezus, kjer hrano bogati čili, trge krasi Gandhi, ulice pa barvna paleta dreka z primesjo vonja po jasminu. To in seveda še mnogo več je dežela pisanih barv, živalskega vrta na prostem,  kulturne raznolikosti in skrajnosti, ki popotniku ponuja mnogo in še več.

Vsebina

Enega izmed mnogih in pisanih delcev indijskega mozaika pa predstavlja Himalaja, gorstvo ki se razteza preko petih azijskih držav, in sicer preko Pakistana, Indije, Kitajske, Nepala in Butana. Sama beseda izvira iz sanskrta in pomeni bivališče snega, kjer se bohotijo snežni vrhovi, med katerimi kraljuje osemtisočak Mount Everest.

Himalaja že od nekdaj privablja razne popotnike, alpiniste, pohodnike, mislece, ljudi, ki si želijo stika z naravo, naravnim morda nadnaravnim, opojnim in čudežnim. In tako je tudi mene privabila v svoj objem, ki je bil nepozaben.

Pot nas je z druščino vodila v dolino Parvati, ki nas je osvojila. Svet, kjer življenje domačinov teče počasi, a z naravo. Kraj, kjer na otroke ne čakajo osebni šoferji, ampak se v šolo in nazaj podajo peš po gozdnih poteh nasmejano in igrivo. To je kraj, kjer ljudje živijo skromno, vendar je na njihovem obrazu viden nasmeh in prijetna toplina, kar sem v indijskih mestih zaznala le redko. Nihče ne strmi vame, nihče ne prosi za denar, ljudje so prijazni, umirjeni in zelo odprti. Glaven vir preživetja ljudem predstavljajo gojenje ovac za volno, pridelava žita, zakladnica jabolk, razvijajoč turizem in pa seveda gojenje marihuane.

Dolina Parvati je indijski paradiž tako imenovanega charasa oziroma hašiša. Kljub temu, da oblasti vedo, da je vedno več nasadov, ne urgira, saj si država s tem zagotavlja socialni mir. Tako ljudje ne beračijo, vendar turistom prodajajo charas, kjerkoli jih srečajo. Naj bo še tako zamaknjena vasica, prizor, ko ženka plete nogavice pisanih barv, vendar ob pogledu na turista iz svojega žepa privleče kepico opojne substance in jo prične prodajati, seveda za zahodnjake po smešno nizki ceni, ni nenavaden.

Festivali elektronske glasbe se v poletnih mesecih preselijo iz Goje prav v to dolino.  Po nekaj plesnih, družabnih, raziskovalnih dnevih in nočeh, sem kot je Indija sama polna odtenkov, želela okusiti še drug ten doline Parvati, v kateri smo se zadržali lep čas. Jo zapustiti in se podati na mogočne vrhove, ki so se svetili v snegu in me ves čas vabili.

Tokrat je bila sreča na moji strani. Ko sem tavala po majhni vasici Kasol, sem naletela na planinski tabor. Po dveh dnevih dogovarjanj z direktorjem kampa, opravljenem zdravniškem pregledu brez pregleda, sem bila dodana na list ekspedicije na višje, ki je bil sicer organiziran izključno za Indijce. Bolj ko sem direktorju kampa zatrjevala, da ne grem prvič v visokogorje, bolj je vztrajal pri zdravniškem potrdilu. Tako sem se morala odpraviti v sosednjo vas k zdravniku, po štampiljko, ki naj bi ocenila, če sem v dovolj dobrem zdravstvenem stanju. En zdravnik in kot zmeraj vrsta. Vrata ordinacije so bila odprta in šlo je kot po tekočem traku. Ljudje z vsemi možnimi težavami, so zdravniku povedali kaj jih muči in ta je brez, da bi jih kaj veliko pogledal samo predpisal recept in poklical naslednjega. Ko pridem na vrsto, mu povem kaj želim. Seveda je bilo moje zdravstveno stanje na papirju v manj kot minuti brezhibno. Ko ga prosim še za štampiljko reče, naj se oglasim jutri, saj je danes praznik in je glavna pisarna bolnišnice zaprta s štampiljko vred.

Potem, ko sem direktorju kampa pokazala zdravniško potrdilo, zahtevano opremo in mu še enkrat zatrdila, da nimam težav z indijsko hrano, sem končno dobila njegov blagoslov. Tako smo se pisana druščina podali proti 4300 metrov in teden dni uživali objemu himalajskih lepot.

Bila je to še ena posebna dogodivščina s svojevrstnimi Indijci, s katerimi sem se podala na pot. Pozabljen je mraz, ves napor in zgodnje bujenje. Obstaja le nepozaben spomin na nova poznanstva, naučene hindujske besede, dobro voljo, timski duh in na sliko himalajskih lepot, ki mi je dala svojevrsten občutek, za katerega besede niso dovolj.

Vse to sem doživela v zahvalo HI Indija, ki si bo kaj kmalu segel v roke s HI Slovenija in prinesel možnosti podobnega avanturističnega doživetja tudi vam.

Barbara Kuhar

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava