Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

21 dni potovanja po Aziji – 3.del

Odločili smo se za izposojo avtomobila, čeprav so nam ga vsi odsvetovali. Prepričani smo bili, da nam tamkajšnje ceste ne bodo delale preglavic, če smo preživeli tridnevno vožnjo po Egiptu in Kairu, kjer so cestne razmere res neprimerljive z našimi. Kar se tiče vožnje japonskih voznikov, lahko rečem, da je vse običajno, zaplete pa se pri označenih tablah, ki jih enostavno ne razumeš. Edino številke so tiste, na katere se lahko resnično zaneseš, drugo pa je za nas neuporabno. Zanašaš se na GPS, vendar se tudi ta rad izgubi. Žalostno, vendar na koncu vsekakor smešno in zabavno, ko ugotoviš, da si na napačni strani ceste in da je izhod kar nekaj kilometrov naprej. Tudi tega moraš biti deležen, da ti ostane potovanje še bolj v spominu.

Vsebina

Ob prihodu na hitro cesto te pričaka cestnina, ki te lepo udari po žepu. Prijazen striček, ki ne razume niti besede angleškega jezika, se ti lepo nasmeji. Ob vprašanju za pravilno pot lahko po njegovi mimiki rok le sklepaš, da te usmerja ravno, sicer pa tako ali tako drugam ne moreš. Ob prihodu na naslednjo cestninsko postajo pa se vprašaš, če je mogoče ta striček tekel za tabo  in ti sedaj še enkrat zaračunava cestnino. Tako zelo so si podobni, da včasih res ne opaziš razlike. Da pa lahko sploh prideš do plačevanja cestnin, je potrebna močna volja do vožnje po levem pasu in po cestah, ki so bolj kot ne označene v japonščini.

Po težkem prebijanju skozi mestna naselja in iskanju prave poti smo le prispeli do mesta Hakone tik ob jezeru Ashinoko. Ob lepem vremenu je to ena od najlepših razglednih točk na goro Fuji. Goro, ki je s 3776 metri najvišja gora na Japonskem. Je mirujoči vulkan, ki je nazadnje izbruhnil leta 1708 in ga je ob lepem vremenu mogoče opaziti celo iz Tokia in Yokohame. Včasih so ta vulkan častili kot sveto goro in je bil zelo priljubljen med umetniki in prebivalci. Da si deležen jasnega pogleda na goro, pa moraš imeti kar malo sreče. Mi smo imeli to srečo le zadnji dan, ko smo se v lepem sončnem jutru  iz letala zazrli v jasno nebo in občudovali njegovo veličino, pokrito z belim klobukom.

Ko se nam je delček upanja, da še bomo deležni lepega razgleda, razblinil, nam ni preostalo drugega, kot da se vrnemo nazaj. Pot nas je vodila tik ob morju do majhnega obalnega turističnega mesta Kamakura, le uro vožnje od Tokia. Priljubljena turistična destinacija z bogato zgodovino in kulturo, saj ponuja številne templje, svetišča in drugo kulturno dediščino. Poleg tega pa peščena plaža privablja množico ljudi k poletnemu oddihu. Seveda se nam ob vsem tem slabem vremenu ni ljubilo sprehajati po plaži. Malo pred mestom Kamakura smo se preko 600-metrskega mostu zapeljali na majhen otok Enoshima, ki je v celoti posvečen boginji Benzaiten. Boginji glasbe, zabave, likovne umetnosti in sreče. Pogosto je prikazana kot japonska mandolina, ki igra na lutnjo (glasbilo hruškaste oblike s strunami in nazaj ukrivljenim koncem vratu). Na tem majhnem otoku, ki se ponaša z lepim številom spomenikov, smo pristali po naključju. Lahko si še ogledate svetišče Enoshima-Jinja, če pa imate več sreče z vremenom, se lahko sprehodite do južnega dela otoka in obiščete dve lepi jami s številnim budističnimi kipi. Mi smo se odločili za svetišče in se po majhni ulici, polni trgovinic s spominki, dvignili do strmih stopnic, ki vodijo v sam raj budizma. Svetišče je razdeljeno na tri majhna svetišča, ki so posvečena trem boginjam morja. Mislim, da je škoda izgubljati čas z besedami, zato vas vabim, da si TUKAJ ogledate slike tega budističnega mesta.

Pot smo nadaljevali proti Kamakuri in velikemu Budi, visokemu kar 13, 35 metra. Bronasti kip Bude Amida stoji na tleh templja Kotokuin. To je drugi najvišji bronasti kip Bude na Japonskem. Sprva se je nahajal v veliki dvorani, ki pa je bila v 14. in 15. stoletju večkrat uničena zaradi tajfunov in morskih valov, kar je eden od glavnih razlogov, da Buda že od leta 1495 stoji na prostem. Zaradi pozne ure si tudi tega nismo mogli ogledati. Smola pa taka. Eden od pomembnih nasvetov, če potujete po Japonski je, da bodite pozorni na uro, saj se ogledi za določene znamenitosti hitro zaprejo.

Sprehodili smo se skozi Tsurugaoka Hachimangu, ki je najpomembnejše svetišče Kamakure. Svetišče, ki je namenjeno samurajem in je lahko dostopno iz centra mesta. Po širokih stopnicah se povzpneš do terase, kjer mogočno stoji glavna dvorana svetišča in kjer si lahko ogledaš muzej, ki prikazuje zaklade svetišča, kot so meči, maske in dokumenti. Prepustite se SLIKAM, ki so nastale prav tukaj.

Zadnji dan nam je bilo vreme malo bolj naklonjeno. Rezervirali smo si ga za obisk mesta Nikko, severno od Tokia. Zelo zgoden zvok budilke in dolga pot preko številnih semaforjev do narodnega parka Nikko, ki je znano po bogati gorski pokrajini, jezerih, slapovih, izvirih tople vode, divjih opicah, pohodniških poteh in najbolj bogato okrašenem svetišču Toshogu na Japonskem.  Mesto, za katerega zagotovo en dan ni dovolj, da si ga ogledaš in občutiš čistost tega kraja. Pomemben kraj za gorsko bogoslužje bi rekli predniki. Za sam narodni park ni bilo dovolj časa, razen tistih nekaj minut z avtomobilskega sedeža. Tik ob centru mesta Nikko, ki stoji na robu narodnega parka, se za listjem gostih dreves skriva kompleks mogočnih templjev in svetišč. Zgodovinski spomeniki, ki te resnično lahko presenetijo v vsej svoji veličini.  Vse skupaj se začne s svetim mostom Shinkyo Bridge, ki stoji ob vhodu v samo svetišče. Most je uvrščen med tri najlepše mostove na Japonskem, zgrajen pa je bil leta 1636. Nekateri pravijo, da njegove korenine segajo še dlje v preteklost. V začetku devetdesetih let je bil most prenovljen, tako da se od leta 2000 obiskovalci lahko mirno sprehajajo po njem. Od tu je najbolje, da se preko majhnega japonskega vrta Shoyoen podate proti Rinnoji templju, mimo bogate zakladnice z budističnimi eksponati. Rinnoji tempelj je najpomembnejši tempelj v Nikku, saj ga je ustanovil menih, ki je v 8. stoletju uvedel v teh krajih budizem. Od tu vas pot kar sama popelje do svetišča Toshugo. Sprva se zdi, da je le preprost muzej sredi prečudovitega gozda, nakar se izkaže, da je izredno bogat po preprosti tradicionalni arhitekturi.  Za dekoracijo objektov je bilo uporabljenih nešteto lističev zlata in rezbarskih del na način, ki ni prisoten nikjer drugje na Japonskem. Med občudovanjem svetišča pa vas na vsakem koraku spremlja visoka pagoda, ki temeljito nadzoruje celotno dogajanje znotraj kompleksa. Najlažje je, da se od tu odpravite proti drugemu svetišču Futarasan, zgrajenem leta 782, in nato zaključite z mavzolejem Taiyuinbyo. Žal vam več o tem kraju ne morem povedati, saj je to zgodovinski kraj, katerega preteklost je zelo obsežna in nam še precej nepoznana. Človek bi si lahko najel vodiča, vendar mislim, da bi mu bilo zelo težko slediti brez kakršnega koli predznanja Japonske zgodovine. Zato pa vas raje povabim, da si ogledati kratek predstavitveni FILM o vseh teh čudesih in lepotah.
 
S tem se je tudi zaključil potep po Japonski. Sledil je še lep razgled z letalskega sedeža na  mogočno goro Fuji, nato pa kratek polet proti Pekingu, ki vam ga bom predstavila v naslednji številko Globetortterja.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava