Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Škrlatica - naša kraljica

Bilo je vprašanje, ali se nam bo uspelo povzpeti na vrh Triglava tisti vikend 10. in 11. 9. 2016. Za ta vikend je bila v Triglavskem domu na Kredarici predvidena proslava ob 120. obletnici le-tega in ko je pobudnik vzpona na Triglav ugotovil, da ne bomo dobili prostih ležišč pod Triglavom, smo vzpon na najvišji vrh prestavili na drugo leto in smo se v manjšini nato odpravili proti Škrlatici.

Vsebina
V dolino Vrat smo se odpeljali že v petek z vmesnim postankom na Bledu. Nikakor se nismo mogli upreti blejski rezini  in kavici v Youth Hostlu Bledec.  Prenočili smo v Aljaževem domu, ki se nahaja pod vznožjem našega očaka. Tam se je trlo ljudi, ki so se naslednji dan množično odpravljali proti Kredarici, kjer je bila proslava. 
 
Naša noč je bila kratka, a splačalo se je vstati ob treh zjutraj in se po pripravi na vzpon odpraviti proti kraljici naših gora in drugi najvišji gori naše dežele. Z naglavnimi lučkami smo zakorakali v gozd in previdno, varno ubirali korake proti približno šest ur oddaljenemu cilju. Ko smo se dvignili nad gozdno mejo, nas je pozdravilo čudovito zvezdnato nebo. Koraki so nam nekajkrat res obstali, uživali smo v spokojnem miru in tišini ter občudovali zvezde nad nami. 
 
Planinska pot je dobro markirana, poteka najprej po gozdu, nato preide  v pobočja, porasla z rušjem. Malce višje smo prišli do razpotja, na katerem smo zavili desno (levo smo ob povratku stopili še do bivaka IV, od koder smo občudovali Triglav) in po prečenju krajšega melišča smo bili priča rojstvu novega dne. Vsak sončni vzhod, doživet v gorah, je nekaj posebnega. Čudovit in nepozaben. 
 
Navdušeni nad lepotami narave smo odšli počasi naprej in vztrajno premagovali ter pridobivali nadmorsko višino. Kmalu smo prišli še do enega razpotja v krnici Zadnji Dolek , malo počivali in se podali proti melišču. Potrpežljivo smo se vzpenjali prek le-tega in nato vstopili v steno. Tudi tule je pot zavarovana s skobami in jeklenicami , tu in tam pa je potrebnega tudi malo prostega plezanja. Nekje na poti proti vrhu smo srečali planince, ki so že pridno sestopali z vrha, saj so se nanj povzpeli dovolj zgodaj, da so na vrhu uživali v sončnem vzhodu. Vrh nas je pričakoval in nas sprejel. Na ta dan ni bil oblegan in skupaj s še nekaterimi smo uživali v razgledih, ki so se nam odpirali na vse strani neba. Tudi proti Triglavu so nam uhajale oči in bili smo prav veseli, da smo se odločili za Škrlatico, ker smo v vzponu, na vrhu in tudi ob spustu resnično uživali ter polnili naše »baterije« s pozitivno energijo gora. 
 
Na vrhu Škrlatice že od leta 1934 stoji križ, ki so ga jeseniški Skalaši postavili v spomin vsem umrlim gornikom v slovenskih gorah. Misel za to je sprožil pokojni član tega kluba, gospod Sandi Wisiak, ki se je ob nezgodi na planini Rožca zaobljubil, da postavi na vrhu Škrlatice spominski križ, če popolnoma ozdravi. Res je okreval, a ga je naslednjo pomlad zasul plaz pod Planjavo, njegovo idejo pa so uresničili njegovi kolegi iz kluba Skala. Križ so nato leta 1953 podrli in ga vrgli v severozahodno ostenje gore zaradi političnih pogledov  po koncu druge svetovne vojne, leta 1996 pa so ga ponovno postavili. 
 
Ko smo se naužili miru, razgledov, smo se nasmejani počasi odpravili po isti poti nazaj. Previdnost in varnost sta bili na prvem mestu. Pri sestopu smo srečevali malo več ljudi in z nekaterimi smo prav prijetno poklepetali. Bilo je prav luštno. Za kratek čas smo se ustavili še pri bivaku IV, nato pa dalje proti dolini Vrat. Čudovit, nenačrtovan in nepozaben vzpon nam še danes riše nasmeh na obraz in želim si, da tako tudi ostane in da še naprej v življenju odkrivamo zaklade, ki so namenjeni vsakemu izmed nas.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava